ANTIJANŠIZEM IN POLITIČNI INSTINKTI ELIZABETH WARREN

warren trump

Demokratska kandidatka za predsednico ZDA Elizabeth Warren se je pred dobrim letom znašla v bizarni izmenjavi s Trumpom. Ob odkritju, da se je kljub njenemu očitnemu belskemu middle class pedigreju Warren na univerzi Harvard in University of Pennsylvania zapisala v kvoto z identitetno oznako “native-american”, je sprožila precej kritike. Trump je hitro uporabil priložnost, da je morebitni bodoči tekmeci nadel ime “Pocahontas”. Warren je bila v precepu. Lahko bi pustila, da neumna aferica zbledi in gre v pozabo, lahko bi Trumpu vzela legitimnost s kakim drugačnim napadom… Ampak nek čudaški politični instinkt jo je gnal k temu, da je povlekla najslabšo možno potezo: podvrgla se je kvazi-znanstvenemu DNA testu podjetja za genetske analize 23andMe, in se nato medijem hvalila, da ima v nekem oddaljenem kolenu indijanskega prednika. Ne le, da s tem ni ovrgla očitkov o lažni etnični identiteti (nekaj krvničk izpred 250 let vsekakor ne naredi človeka Cherokee), ampak je dala Trumpovi provokaciji še mesece medijske pozornosti, mimogrede pa je s tem pristala na skrajno desničarsko premiso, da je etnična pripadnost prvenstveno stvar “krvi”.

Kaj Elizabeth Warren žene k tako neumnim potezam? Mnogi so prepričljivo argumentirali, da njeni politični instinkti izvirajo iz njene pripadnosti t.i. razredu profesionalcev – torej višje izobraženemu srednjemu razredu, ki opravlja strokovne in menedžerske funkcije. Ta se največkrat prepozna v liberalnem pogledu na svet, ki (prosto po Millibandu) namesto konfliktov, ki jih je treba zmagati, vidi probleme, ki jih je potrebno razrešiti. Predpostavlja, da se v osnovi vsi strinjamo, kakšno družbo želimo imeti, in da je politika le proces iskanja najboljših poti do tja (od tu njen slogan “She’s got a plan for that”). Kdor ima najbolj podroben načrt naj bi vodil družbo, za njegovo nadvlado pa naj bi skrbele neke nevtralne strokovne institucije.

Zaradi takšnega razumevanja politike pa je razred profesionalcev notorično nesposoben zmagovati konflikte, ko ti nastopijo. Trump ima namreč povsem drugačen pogled na svet: zanj je družba razdeljena na vladajoče in vladane, na zmagovalce in poražence – ljudi, ki nikakor nimajo enakih interesov. Zakaj bi se pretvarjali? Državo naj vodi tisti, ki lahko organizira dovolj podpore in dominira nad nasprotniki, s kakršnimi koli sredstvi že. V konfliktu ne iščeš strokovnega konsenza znotraj institucij, ampak podporo množic. Ko torej Trump zvabi liberalce na Tviter – izven terena “resnih medijev” in akademije – ter jih sooči “ena na ena” pred očmi nemoderirane javnosti, so liberalci nenadoma goli. Warren ne ve, kako reagirati na politično provokacijo drugače, kot da se obupano obrne na neko institucijo, kaže na tabele, uporablja velike besede in poskuša z “znanstvenimi dejstvi” razveljaviti kritike nasprotnika. In s tem nevede razkrije odsotnost prave politične vsebine.

Naredimo preskok na slovenski politični teren. Te dni imamo pred očmi bitko za moč v najosnovnejši obliki: sestavlja se koalicija pod Janšo, skozi katero nekateri levo-sredinski poslanci poskušajo podaljšati svoje politične kariere. In imamo poskus liberalne javnost, pretežno iz profesionalnega razreda, da bi preko javnega pritiska preprečili nastanek koalicije. V tej fronti smo se v prvi vrsti znašli urbani izobraženci, medijski delavci, kulturniki in mladi, ki jim kljub študiju takšni poklici morda ne bodo več na voljo. Na tem mestu ne bi razpravljal o smiselnosti petkovega shoda ali liberalnega antijanšizma na sploh (več o tem sem pisal tukaj http://www.ntoko.si/kometar-ob-padcu-vlade/), ampak o tem, kako delujejo politični instinkti našega profesionalnega razreda. Vsekakor lahko rečemo, da so ljudi na protest gnali iskreni nameni, hkrati pa bi ob taki priložnosti morala steči razprava o strategijah razreda, ki se je postavil na čelo opozicije Janši. Tu si bom vzel pravico do nekaj anekdotične analize, saj sem kot kolumnist in politični komentator vsekakor tudi sam v orbiti urbanih profesionalcev in sem nekoč tudi sam postal politično aktiven na liberalnejši fronti vseslovenskih ljudskih vstaj.

Vsebina, ki jo komunicirajo liberalni antijanšisti – od protestnih sloganov do naslovnic Mladine – nam precej nazorno pokaže, kako liberalna opozicija razume svojo vlogo v državi: “Mi smo tisti razumni ljudje, ki jih je treba poslušati, ki razumemo znanost, ki se zavzemamo za pravice, Janša pa predstavlja mračnost, iracionalnost, laž…” Vse to je lahko deloma res, skriva pa predpostavko, da se o družbeni ureditvi že vsi strinjamo, da v njej ni inherentnih konfliktov, ampak le reševanje problemov, okoli katerih se vsi strinjamo. Napaka Janše naj bi bila torej v tem, da ni konstruktiven reševalec teh problemov, ampak izstopa iz konsenza, kaj problemi sploh so. Zato protesti proti njem redko naslavljajo Janševe konkretne politike, ampak le njegove politične metode. Vsebinski poudarek je na nasprotovanju sovraštvu, konfliktnosti, vulgarnosti, propagandi… Janša je slab, ker prelamlja s proceduralnimi konsenzi okoli tega, kako se “gre politiko”. V reševanje problemov vnaša razdor in agitacijo, ki je naj v politiki ne bi bilo.

Takšne kritike so legitimne in pogosto nujne, niso pa nujno tudi učinkovite. Če je namen angažirati ljudi, se moramo vprašati, koliko prebivalcev in prebivalk Slovenije se počuti nagovorjenih okoli vprašanja Madžarskega financiranja ali pa vulgarnih tvitov. Po pregledu sloganov pa dejansko nisem niti več prepričan, da želi liberalna opozicija angažirati javnost. Na dotični kampanji okoli shoda so bili nagovori namreč pretežno namenjeni politikom (“prelomili ste obljubo”, “še vedno lahko storite pravo stvar”, “podpirate sovraštvo”…), bistveno manj ljudstvu samemu. Spet, tu se vidi razmišljanje razreda profesionalcev, ki smo navajeni sestankov na ministrstvih, kofetov z uredniki in kosil z direktorji. S temi ljudmi se znamo pogovarjati in z njimi “iskati rešitve”. Množica pa tukaj nastopa le kot kulisa, neka gmota, ki se jo mobilizira za medijsko fotogeničnost, v skrajnem primeru, ko dialog med profesionalnimi upravljalci države propade.

Razred profesionalcev pri tem težko skrije nelagodje pred množico – navajen jo je nagovarjati le k volitvam, da podprejo spodobnega upravljalca za naslednje 4 leta. Protest zato izstopa iz konvencij političnega procesa in edini način, da se ga pravilno izvede, je da se ga čimbolj približa ostalim formalnim proceduram, ter ga iz ulične disrupcije spremeni v spektakel državotvornosti. Da bi bil protest legitimen, mora izkazati večjo zmernost in nadzor, kot država sama. Z množico je torej potrebno ravnati kar se da pazljivo, jo skrbno usmerjati, nadzirati njihovo gibanje in sporočilnost, ter zaupati policiji (ki ji kot dobri državljani celotno zadevo prijavimo), da bo bdela nad morebitnimi “provokatorji”. Namen protesta ni zamajati države, ampak odigrati predstavo “idealnih državljanov”, kot si jih zamišlja razred profesionalcev.

Desnica, ki se zaveda, da so vse preceduralne vrednote navaden bulšit, z največjo lahkoto obrne igro liberalcev proti njim. Če se ti ponašajo z državotvornostjo in strpnostjo, kaj delajo na ulicah? Zakaj ne sprejemajo demokratičnih odločitev svojih institucij? In še huje, zakaj grozijo poslancem, jih zmerjajo, nosijo totalitarne simbole in celo pozivajo k linču? Kje sta zdaj strpnost in dialog? Jasno je, da gre za oportunistično iskanje domnevnih nedoslednosti v delovanju protestnikov, a v tistem trenutku profesionalcem udari ven njihova notranja Elizabeth Warren. Namesto da bi šli v še agresivnejšo ofenzivo proti desnim napadalcem, postanejo obsedeni z njihovimi očitki. Že med protestom se na vse pretege trudijo medijem in socialnim omrežjem dokazati, da zgledno marširajo po prijavljeni trasi, da pospravljajo za sabo, da znajo zapeti himno… in kot da ne bi bilo spektakla državotvornosti že dovolj, so orgsnizatorji na očitek desničarjev o tem, da je nekdo vzklikal “ubi Janšo!” odgovorili tako, da so osebo ovadili! Tako je, protest se je ujel v staro zanko, ko levica dokazuje desnici, da smo mi bolj domoljubni in redoljubni od nje, da imamo mi večji notranji nadzor, da bolj ljubimo policijo in smo torej bolj zgledni državljani. Do konca pristajamo na vse njihove zahteve in bomo storili vse, da jim dokažemo našo avtentičnost. Tako kot Warren, ki dokazuje Trumpu, da je res indijanka.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da v nasprotju s trditvami desnih medijev, slovenska liberalna levica ves čas doživlja radikalnejša gibanja kot grožnjo svojemu performansu državotvornosti. Medtem ko SDS razume, da so zagrizeni radikali na njihovi skrajni desni dobrodošel katalizator ljudskega sentimenta in stopijo v bran celo Generaciji Identitete ali Vardi, se etablirana levica največkrat z veseljem pridruži desnim kritikam levih gibanj. “Mi že nismo taki kot tisti rdečkarji!” V zadnjih letih so postali komunistični simboli tabu. Prav tako nasprotovanje Natu, Evropski Uniji in ZDA. O pravicah žensk se govori le skozi gledišče karierno uspešnih liberalnih feministk. O LGBTQ skupnosti se govori samo v kontekstu poskusov, da se jih stlači v standardno obliko patriarhalne nuklearne družine, kjer partner nosi breme delodajalca za materialno oskrbo družine. O beguncih se govori kot o skupini, ki jo je treba skrbno integrirati v kapitalistične procese, ker kapital rabi poceni delavce. Saj vem, liberalci pač hočejo nekoliko odprtejšo obliko iste družbene ureditve, kot jo zagovarja desnica, in tudi to bi bil lahko hvale vreden cilj, ko si le ne bi med bojem izpodrezali vseh možnosti, da zmagajo.

Problem seveda ni v tem, da poskušajo organizatorji shodov skrbeti za enotnost sporočilnosti in ohranjati nek nadzor nad potekom – vse politične organizacije to počnejo. Nikakor nočem poenostavljati s trditvami, da bi bilo vse rešeno, če bi pustili majhnim radikalnim grupacijam ali posameznim lunatikom več prostora (čeprav tega niti ne izključujem – če nič drugega, bi škandaloznejši protest s provokatorji in nasiljem vred vsaj resno zamajal politično stabilnost, v kateri se vzpostavlja nova vlada). Problem vidim v tem, da ob odsotnosti drugih agend notranji nadzor postane glavno sporočilo… A so dan po protestu mediji govorili o problemih Janševih politik, predlaganih socialnih rezih, naborništvu ali oportunizmu SMCjevcev, s čimer bi zamajali legitimnost koalicije? Ne, glavna debata je bilo obnašanje protestnikov. Gibanje se je ujelo v neskončen feedback loop retoričnega vprašanja “kdo je zares sovražen?”

Primerjave med različnimi državami so vedno nevarne, ampak v tem trenutku lahko kljub vsemu potegnemo nekaj lekcij iz ameriških volitev, kjer vsi Demokrati obljubljajo, da bodo premagali ameriškega Janšo. Elizabeth Warren je s svojim tehnokratskim pristopom do političnega konflikta pokazala, da proti Trumpu ne more zmagati, in vsi uglajeni zmerneži skupaj ne zmorejo zbrati toliko glasov kot jezni, konfliktni starček Bernie. Ali ni podobno fragmentirana, vsebinsko prazna in obupana tudi naša liberalna sredina? V tej točki bi še tako dobromislečemu antijanšistu moralo biti jasno, da razred urbanih profesionalcev sam ne bo več premagal Janše. Tako kot Warren, je zmožen do neke mere posegati v medijski diskurz, zmožen je ropotati po določenih institucijah in v skrajni sili tudi mobilizirati nekaj ljudi na ulicah. Toda zmagati ne more več, saj nima onkraj antijanšizma (ali proti-trumpovstva) nobene agende, ki bi nagovarjala širšo javnost. Od Janše jo bolj kot politika ločujejo kulturne in estetske preference.

Nobeno naključje ni, da Bernie vodi v demokratskih volitvah in nagovarja daleč najbolj široko koalicijo. Njegovo proti-trumpovstvo ima namreč vsebino – konkretne odgovore na zdravstvene, okoljske in finančne težave milijonih Amričanov. Pri tem se nikakor ne izogiba konflikta, ne pristaja na premise desnice in se tudi ne otepa prispevka energičnih aktivistov, ki so v svojih nazorih morda radikalnejši od njega. “Not me, us!” je pač neskončno boljši klic k akciji kot pa “She’s got a plan for that!” Brez “us”, brez kulturno in identitetno raznolikih delov družbe, predvsem pa brez delavstva, nikoli ni bilo močnega antifašističnega gibanja. Zato se v tem trenutku velja spomniti, da so se najbolj uspešne mobilizacije proti Janši zgodile pod taktirko delavskiega razreda ali pa v sodelovanju z njim. Leta 2004 so sindikati proti Janševim ukrepom mobilizirali 40.000 ljudi, leta 2013 pa so družbeno marginalizirani jezni Mariborčani sprožili vseslovenske ljudske vstaje. Vse to se ni zgodilo zgolj zaradi tega, ker Janša ni spoštoval norm političnega vedenja, ampak zato, ker so množice dojele, da ogroža tudi njihovo materialno eksistenco.