EVROSLEPOTA

raay

 

Zadnjih par leta opazujem, kako se večina kulturnih institucij v Sloveniji bori za preživetje. Ob nekaterih res slabih organizacijah se za ohranitev svojih dejavnosti borijo tudi tisti, ki so že neštetokrat dokazali svoj pomen pri postavljanju Slovenije na kulturni zemljevid sveta. Razlog: finančna kriza. Vsi od Radia Študent do lokalnih mladinskih centrov so se znašli v situaciji, ko morajo vsako potezo upravičiti tudi ekonomsko. Smo v časih t.i. kulturnih industrij, kjer ustvarjanje kvalitetne umetnosti, izobraževanje in grajenje skupnosti ni več samo po sebi dovolj. Potrebno je gledati na denar. A medtem ko alternativci po novem iščemo rešitve na trgu, se mrežimo, brandamo, co-workamo in kickstartamo, naši mainstream kolegi še vedno uživajo državno podporo kot v zlati dobi socializma. In to ravno tisti, ki prisegajo na trg in kričijo, naj se vsi že enkrat odklopijo iz državne dude.

Žalostno, da mora na državno dudo priklopljeni umetniček kot sem jaz predavati o tržni logiki, ampak res nam očitno ni jasno. Ker za zgled popolne konkurenčnosti tako radi dajemo športnike, se za sekundo obrnimo k njim. Pri športih kjer leto za letom dosegamo mizerne rezultate, ljudje nehajo gledati tekme, sponzorji se umaknejo, država pa mora razmisliti o tem, kaj dela narobe. Morda bi bil čas, da preneha pošiljati svoje tekmovalce na mednarodna tekmovanja, ali pa najame nove trenerje in si taktiko zastavi drugače. Nima smisla biti jamajška bob ekipa. A za pop glasbenike to očitno ne velja. Po dveh desetletjih obupnih power balad in predzadnjih mest, so naša očesa še vedno uprta v Evrovizijo. Zakaj?

Slovensko sodelovanje v Evroviziji je glasbena različica TEŠ 6: projekt brez prihodnosti v katerega se vsako leto meče denar, pri čemer že vnaprej vemo, da ne bo obrodil sadov. Na svoj račun pridejo vedno isti avtorji, ki poleg honorarjev in promocije pokasirajo tudi neomejeno število radijskih in TV predvajanj. Gotovo ne bodo imeli težav pri izplačilih avtorskih pravic, saj ti isti avtorji praviloma zasedajo visoke položaje na SAZASu. Davkoplačevalski denar se tako pretaka v zasebne žepe, v zameno pa državljani vsakič dobimo porazne rezultate. Zakaj država, ki tako propagira “kulturne industrije” vedno znova nagrajuje pop glasbenike, ki bi jih vsak trg v sekundi izpljunil? Kaj ko bi si ti sloviti avtorji glede na njihove velike zaslužke naslednje leto sodelovanje na Evroviziji plačali iz svojih lastnih žepov? In kaj ko bi RTV že enkrat obupal nad njimi in se sprijaznil, da je stanje v domačem popu porazno?  Morda bi lahko z boljšo vsebino, kvalitetnimi glasbenimi oddajami in naprednejšo uredniško politiko vplival na to, da v ospredje končno pride nova generacija ustvarjalcev.

Naslednjič, ko se bo zaradi “pomanjkanja sredstev” ukinila kakšna mladinska oddaja, se odvzelo sredstva prepoznavni gledališki predstavi, alternativni radijski postaji ali lokalnemu mladinskemu centru, se spomnite, koliko je RTV Slovenija v svoji zgodovini zapravila za porazne nastope na Evroviziji in kdo je od njih profitiral. Zakaj se za projekte s progresivno vsebino in izobraževalno vlogo vedno znova uporablja tržno logiko (“V krizi smo, ni denarja za pokrivanje vaših minusov!”), pri polpismenem, 30 let zaostalem pop trashu, ki ga pošiljamo na tretjerazredno tekmovanje, pa naj bi šlo za nacionalni interes?