I WROTE A FUCKING BOOK

9-naslovka small

 

Pisanje reklame za lastno pisanje je precej nehvaležna naloga. Nihče ne pozna pomanjkljivosti svojih besedil bolje kot avtor sam. Nihče ni tolikokrat editiral svojih tekstov ter znova in znova ugotavljal, kaj vse je izpustil, na katere šibko podane argumente se bodo lahko obesili desni kritiki, kje ga bodo za besedo lovili liberalci, kje socialisti ali feministke… Nihče se ni tolikokrat premislil med tem, da je slog preveč populistično naiven ali preveč suhoparno teoretski. Nihče ni tolikokrat pomislil, da bi lahko določene stvari povedal drugače. Ne vem točno, kdo je moj bralec in kako bi bilo treba z njim govoriti. In z vsakim besedilom, ki ga objavim ali pošljem v tisk, sem po navadi vsaj deloma nezadovoljen. Včasih je nezadovoljstvo upravičeno – nekateri moji zapisi v Mladini so se slabo postarali in se niti malo več ne strinjam z njihovo vsebino, drugi pa so se postarali presenetljivo dobro in jih ne bi mogel bolje izvesti tudi po treh letih kolumnističnih izkušenj. 

Samoumevni svet sem začel pisati, kot bi sestavljal zbirko esejev – prebiral sem svoje  kolumne in bloge, ter iz njih poskušal sestaviti celovit, tekoč zapis. Ob tem sem ugotavljal predvsem eno stvar: da se je moje mišljenje hitro spreminjalo in da so različni odmevni dogodki zadnjih let iz mene izvabljali najrazličnejše, pogosto nasprotujoče si reakcije. Če so se mi na eni točki določene stvari zdele samoumevne, sem jih v naslednjem koraku besno kritiziral. Poskušal sem si razložiti, kako je leta 2016 postalo možno misliti nekaj, kar je bilo še leta 2010 noro. Kako sem kupil ves bulšit o slovenskem nacinalnem značaju, o etičnem lajfstajlu, o vladavini pravne države, o politični korektnosti, o progresivni urbani kulturi… Na večino mojih vprašanj bi seveda lahko odgovoril: well, you were a fucking liberal. Ampak kot ve vsak marksist, v liberalca te spremenijo določene družbene okoliščine, zato sem želel opazovati prav te okoliščine, ki pripadnike milenijske generacije iz srednjega sloja obračajo k podobnim idejam.

Tako je nastala knjiga, ki je manj komentar stanja v svetu, kot je analiza mojega lastnega političnega razvoja. Je moje opazovanje tega, kako se samoumevnosti našega sveta raztapljajo, tako v okolju kot v meni samem. Poskušal sem obračunati z nekaterimi popularnimi idejami, ki kljub ogromnim spremembam v družbi zadnjih let v medijskem prostoru nočejo in nočejo umreti, ter nastaviti nekaj drugih možnih načinov razmišljanja o problemih današnjega sveta (spoiler alert: nisem predlagal več podjetnosti). V procesu sem napisal ogromno novih tekstov, stare pa sem predelal z drugačnega zornega kota. Pri tem so mi je pomagala uredniška roka Roka Kogeja, za celovito podobo knjige pa sta poskrbela fotograf Uroš Abram in oblikovalec Matic Tršar, ki sta iz vsebine potegnila vizualno komponento in jo zapakirala v smooth as fuck dizajnerski izdelek.

Vesel sem, da je zajeban in dolgotrajen proces za mano. Pred mano pa je prav tako pomembna faza: spraviti knjigo v roke ljudem in zagovarjati svoje delo. Kakorkoli ga obrneš, “Samoumevni svet” je lahkotno, če že ne ravno poletno branje. Trudil sem se narediti knjigo strnjeno in berljivo. In slike so notri. Narejena je za uporabo, da bi jo čim več ljudi vzelo v roke. Moje osnovno gonilo za pisanje je bilo dejstvo, da s svetom nisem zadovoljen, da si želim interakcije z drugimi nezadovoljnimi ljudmi in da je knjiga o bedi našega nedomiselnega in iztrošenega ideološkega sistema ena izmed poti do njih. Komentirajte, kurcajte, šerajte, pridite na katero izmed predstavitvenih debat.