IMPERIALIZEM

2017_09_22-Iran-Iraq-WarDKTL7cAVAAA4W-y

Trumpov atentat na visokega predstavnika Irana je sprožil plaz različnih komentarjev in prepirov o upravičenosti takih dejanj, o vlogi ZDA v svetu in o naravi iranskega režima. In če je slovenska desnica, ki se rada poistoveti z interesi ZDA in preko njenega mačizma celo podoživlja nek čuden patriotizem, reagirala v predvidljivem navijaškem slogu, me precej bolj medejo reakcije levo-sredinskega komentariata. Kaj točno naj si mislimo o ljudeh, ki so zadnje 4 leta kričali proti ogabnosti diktatorja Trumpa, ob njegovem samovoljnem, protizakonitem in izredno rizičnem atentatu tujega državnika pa niso zmožni izjaviti niti medle obsodbe, ne da bi jo prej potopile v “obe strani sta krivi” relativiziranje? Kako je možno, da največji protitrumpovci v svetovni tvitosferi te dni uporabljajo svoje profile za lekcije o tem, da “Iran tudi ni nedolžna ovčka” in da “levičarji pretiravajo s svojim anti-imperializmom”? Seriously, velik raje imam desne navijače, ki si vsaj upajo naglas izrazit svojo podporo ameriški vladavini v svetu in da jih boli kurac za človeške posledice. Ne prenesem pa te vzvišene kvazistrokovne drže domnevnih demokratov, ki svoje politične preference poskušajo predstaviti kot nevtralne politične analize.

Obsodbe iranskega režima so kliše. So prazne besede, ki jih medijski punditi ponavljajo že vse od revolucije. Da so iranski voditelji slabi, je v tej točki samoumevni truizem. In ko nekdo v situaciji očitne ameriške zunanjepolitične norosti vztraja, da moramo vsako obsodbo takšnih ravnanj začeti s ponavljanjem tega truizma (“Sulejmani je bil pošast, ampak…”) ne gre več za niansirano medijsko analizo – gre za retorični trik, s katerim se poskuša relativizirati kritiko ameriške zunanje politike. Ko v takšni situaciji obsojaš “obe strani”, pač nisi nevtralni analitik, ampak propagandist močnejše sile. Saj menda nismo popolnoma brez zgodovinskega spomina? Ali so mediji v 2000ih vsak dan ponavljali, da je Sadam Husein pošat, zato ker folk tega ne bi že vedel? Ne, ponavljali so ta truizem zato, da bi utišali domačo levico in vzeli vetra iz protivojnega gibanja! In leta kasneje lahko vidimo, da nobena količina obsodb Sadama ni zmanjšala katastrofalnosti vojne, ki je sledila. Enako se bo zgodilo ob morebitni vojni z Iranom. Zato imamo na levici jasen cilj in namen: z vsemi sredstvi nasprotovati vojaški eskalaciji, ne glede na to, kdo jo vodi in s katero stranjo se politično bolj strinjamo, saj vemo, da bi imela katastrofalne posledice za življenja in svobodo ljudi na obeh straneh konflikta.

Pri tem pa izhajamo iz analize sveta, ki temelji na strukturah moči, kontroli resursov in iz tega izhajajočih materialnih interesov, ne pa iz idej o “bitkah civilizacij” ali good “guys vs. bad guys”. Geopolitični boji niso moralne bitke med dobrim in zlom. So bitke moči za obvladovanje resursov in odpiranje trgov v času globalnega kapitalizma, ki terja nenehmo rast. Iranske klerikalne elite so produkt teh bojev in so od prevzema oblasti naredile vse, kar so morale, da so zaščitile svoje interese, ter ohranile nadzor nad domačim kapitalom in vpliv v regiji. Med drugim so uvedle enega najhujših režimov na svetu, zatrle svoboščine svojih državljanov in državljank, podpirale paradržavne milice v regiji in – to je zahodnjakom težje priznati – si zgradile tudi množično in fanatično podporo v številnih delih družbe. Vse to so dejstva. A za nas, ki živimo na Zahodu, ki smo del NATO pakta in območja vpliva ZDA, je ključno tudi neko drugo dejstvo: večina teh potez iranskih oblasti so bile reakcije na ameriško prisvajanje tujih resursov in ne obratno!

A je res treba spomniti na to, da so ZDA leta 1953 podprle državni udar na demokratično izvoljenega predsednika vlade Mosadegha in pomagal vzpostaviti 30-letno diktaturo kompradorske dinastije Pahlavi? Že res, da je ta uživala delno podporo srednjega sloja in imela nekatere modernizirajoče elemente, toda večji del prebivalstva je bil od tega povsem odrezan. ZDA so brez pretiranih skrbi za demokracijo podpirale monarhovo politiko in naraščajočo neenakost vse do skrajnosti, ko je postala revolucija neizogibna. Khomeini (ki je do takrat bil v zahodnih medijih nekakšen modrec iz Vzhoda) je bil produkt te jeze in postalo je jasno, da bo islam tista sila, ki bo služila kot mobilizator nižjih slojev in podeželja. In tudi po vsem tem, je Carterjeva administracija kljub opozorilom o napetosti situacije še naprej podpirala Pahlavija in ga sprejela na zdravljenje v ZDA, s čimer je sprožila množično jezo in študentsko okupacijo ameriške ambasade – situacije, ki je stala Carterja volitve. Sledila ji je ameriška podpora Sadamu Huseinu, ki so ga ZDA bogato oboroževale v osem letni vojni proti Iranu. Združeni narodi niso obsodili invazije, niti niso reagirali proti Sadamovi uporabi kemičnega orožja. Življenje je izgubilo milijon ljudi, rezultat pa je bila le še bolj zakrknjena protizahodna, militarizirana in neliberalna iranska oblast. Svoj odpor proti ZDA je začela izvajati tudi s podporo šiitskih sil drugod v regiji in bila iznajdteljica modernega džihadističnega bojevanja. V svetu, ki ga dominirajo zahodne megakorporacije in njihove vojske, si je Iran priboril suverenost na edini način, ki manjšim ekonomijam še preostane: s fanatizmom in nepredvidljivim nasiljem.

Ne bi rabilo biti tako. Z izvolitvijo Khatamija in njegovim “dialogom med civilizacijami” so se ponovno odprle možnosti otoplitve odnosov in liberalizacijo iranske družbe, ki jo je s svojim govorom o “osi zla” in topoglavo zunanjo politiko gladko zajebal Bush… saj menda nismo pozabili, da so ZDA kljub vsem poskusom diplomacije ohranile sankcije in se trudile siliti Iran v izolacijo? Izvolitev klerikom naklonjenega Ahmadinejada je bila logična reakcija na ameriško agresijo in noben liberalec ni mogel več prepričljivo argumentirati, da je otoplitev odnosov dobra za Iran. Do poskusov je ponovno prišlo pod Obamo in njegovim dogovorom o nuklearni razorožitvi, ki se ga je Iran doseldno držal. Tudi to zaupanje je bilo zapravljeno s Trumpovim izstopom iz sporazuma in novimi sankcijami. Vzorec je več kot jasen: vsakič, ko se je pokazala priložnost za odpiranje iranskega sistema, so ZDA z grobo agresijo ponovno pomagale utrditi kler na oblasti.

Bi bilo na Bližnjem Vzhodu vse super, če se ne bi ZDA vtikale v bitko za resurse? Zagotovo bi se regija soočala z nešteto izzivi in bitkami moči med regionalnimi veljaki. Z enako gotovostjo pa lahko rečemo, da reakcionarne islamske sile danes ne bi imele takšnega vpliva. Te sile so direkten proizvod ameriških poskusov, da bi narekovali ekonomsko politiko regiji, ki je tisoče kilometrov stran in v kateri si niso nikoli zgradili kančka legitimnosti. In lahko rečemo, da bi imele progresivne in demokratične sile bistveno boljše možnosti, če ne bi ZDA vsakič znova oboroževale fundamentalistov in netila kaos v upanju, da bo tako ohranila delež naftnega izplena. In lahko rečemo, da so ZDA v primerjavi z vsemi regionalnimi igralci tista sila, ki je imela v sodobni zgodovini daleč največ vpliva pri razvoju vojaških konfliktov, upravljanju z resursi in menjavam oblasti. Temu se reče imperializem. In nobeno otročje utemeljevanje, da “tudi iranci niso angeli” ne spremeni dejstva, da gre za način ekonomske nadvlade, ki nas vse spravlja v nevarnost. Zato na levici nasprotujemo takšnim projektom, zato nasprotujemo ameriškim, ruskim, indijskim in vsem ostalim vojnim avanturam velesil, in zato smo ob takšnih grožnjah solidarni z ljudmi v tujih državah, tudi kadar so njihovi voditelji na nasprotnem političnem bregu.

V zadnjih petih letih sem imel priložnost spoznati mnogo iranskih beguncev – kristjanov, ateistov, političnih in kulturnih disidentov, ki so v Slovenijo pribežali pred grozotami iranskega režima. Poznam njihove zgodbe in vem, da so mnogi srečni, ker je njihov sovražnik Sulejmani mrtev. Nihče pa si ne dela utvar, da jih je Trump osvobodil ali kakorkoli okrepil odpor proti klerikom na oblasti. Nasprotno, skrbi jih, kaj utegne to nepremišljeno napovedovanje vojne prinesti njihovim gibanjem in njihovim družinam. Nenadoma so vsa napredna gibanja na ulicah zamenjale črne zastave oblasti in divji patriotizem – jasen znak, da Trumpov atentat ni sprožil “progresivne agende”. Ob vsem tem je res težko prebaviti moraliziranje komentatorjev, ki zahtevajo, da “obsodimo Sulejmanija”. Naj se jebejo. Ali si lahko iranski disidenti res kaj pomagajo s slovenskimi “ljubitelji demokracije”, ki so nenadoma postali glasniki njihovih pravic? Nisem jih videl pred iransko ambasado v Ljubljani, ko so iranski azilanti protestirali proti vladi, niti se niso za njih zavzeli, ko jim je slovensko notranje ministrstvo zavračalo prošnje za azil. S svojimi zaskrbljenimi “niansiranimi” pogledi se oglašajo šele zdaj, ko to koristi Trumpovi vojni.