KAKO SEM SE NAUČIL SOVRAŽITI POLICIJO

tema-zelo-velika-mar

policijsko nasilje nad protestniki v Mariboru, foto :Mladina, Luka Cajnkar

Eden mojih prvih protestov v življenju je bil protest proti policijskemu nasilju. No, ne vem če je bil to njegov uradni namen, ampak vem, da je bil to razlog moje udeležbe. Šlo je za prvi vstajniški protest v Ljubljani, dan po tem, ko so gorele mariborske ulice. Gledal sem TV prispevke in nisem mogel verjeti, da policija pretepa in aretira nedolžne protestnike – med njimi tudi moje prijatelje. In čeprav sem bil popolni politični analfabet, ki komaj loči med levim in desnim in le bežno pozna imena vladajočih, mi je bilo popolnoma jasno, da moram na ulico. In jasno mi je bilo, da policija ni moj prijatelj.

Leta 2012-2013 so bila med protesti mnenja o policiji deljena. Del protestnikov je videl policijo kot pomemben, če ne kar centralni del pokvarjenega kapitalističnega sistema. Protisistemski sentiment so usmerili direktno v njo in z napadi na ograjo pred parlamentom vsaj simbolno uprizarjali razredni antagonizem med vladajočimi in ljudstvom. Drugi del protestnikov je takšne napade ostro obsojal in zagovarjal policijo, češ da gre za navadne ljudi, ki so “v resnici na naši strani”. Sam sem bil zmeden. Čeprav sem morda imel ulične boje nekaterih radikalcev za naivne, me je na drugi strani pripenjanje vrtnic na oklepe robocopov navdajalo z gnusom. A nismo tu prav zaradi tega, ker copsi tepejo ljudi, da bi ščitili lopove? A je že kateri stopil na našo stran? In… a niso policaji kreteni?

Celo kot otroku srednjega razreda, ki ni živel na družbenem robu, mi je bila kretenskost policije vedno samoumevno dejstvo. Tudi v konservativnem okolju, v katerem sem odraščal, je prevladovalo nezaupanje do njih. Antikomunisti so jih povezovali z miličniki “starega režima” in jih imeli za pokvarjene lakaje oblasti, nasploh pa je ideja, da policija zgolj nadleguje nedolžne ljudi veljala za zdravo kmečko pamet, tako kot so bili vici o policajih na meniju v vsaki gostilni. A sovraštvo do policije mi ni bilo le kulturno privzgojeno – že v srednji šoli smo kmalu izkusili patetično nadlegovanje najstnikov zaradi kakega jointa, čeprav smo vsi poznali dilerske avanture novomeškega krimiča. Na faksu so naju med poletnim potovanjem s punco ustavili nemški policaji, nama pobrali avto in dokumente, naju slekli do golega in v iskanju drog tri ure držali v ločenih celicah zakotne bavarske policijske postaje. Nikoli, prav nikoli pa nisem doživel pomoči policije, ko bi bil jaz ali kakšen znanec žrtev napada. Nobenega levičarskega radikalizma nisem potreboval, da bi može v modrem razumel kot nekoristne lopove in nasilneže.

V letih po vstajah, ko sem postal politično aktiven, pa sem začenjal spoznavati tudi sistemsko vlogo policije. Videl sem jo izvajati deložacije, preganjati brezdomce, deportirati ljudi z napačnimi dokumenti in ustrahovati aktiviste. V času ko so naraščale ekonomske neenakosti, revščina, nedokumetiranost in nasilje nad ženskami, so bili vedno na strani takšnih in drugačnih zategovalcev pasu. Izkušenejši aktivisti so razumeli zakaj: ker živimo v družbi, ki ji vladajo lastniki kapitala. Pravni red je narejen za zaščito njihove zasebne imovine, policija pa je izvršilni organ tega reda. Tiste, ki imajo, ščiti pred tistimi, ki nimajo. Zato naš srednji sloj včasih zmotno dojema policijo kot zaščitnico njihovega skromnega premoženja. Kot vedo vsi, ki so jo dejansko kdaj poklicali, to vlogo opravlja le na papirju. V resnici ščiti tovarno pred delavci in vladajoči razred pred ljudstvom. Policija je bila ustanovljena tisti moment, ko so se delavske množice začele zbirati na javnih mestih in se prikazovati vladajočim kot nevarne. Od nekdaj je bila opremljena, izurjena in plačana za to, da revne spravlja nazaj na njihovo mesto.

V zadnjih desetletjih se je s pospešeno globalizacijo okrepila še ena njena funkcija: za lastnike je postala upravljalec toka svetovne delovne sile. To pomeni, da vzdržuje brutalni mejni režim, ki ločuje centre evropskega kapitala od njihovih nekdanjih kolonij. Skozi nevidno črto spušča le toliko delavcev za toliko časa, kot jih lastniki kapitala potrebujejo, ostalim pa dodeli status “ileganih migrantov” in jih strpa v taborišča. V zadnjem letu je tako slovenska policija v nasprotju z mednarodnimi konvencijami preko 15.000 ljudi z nasilnim in ponižujočim postopkom vrnila na Hrvaško, kjer so bili pretepeni, oropani in vrženi v nehumane bosanske kempe. Istočasno je v Sloveniji zaradi neurejenih dokumentov preganjala delavce, zapirala dolgoletne prebivalce, ločevala družine in deportirala desetine ljudi. Vzdrževanje nasilnega mejnega režima danes ni stranska dejavnost, ampak njen glavni vir prihodkov – vsako leto porabi desetine milijonov evrov evropskega in davkoplačevalskega denarja za nakupovanje ograj, opreme in zaposlovanje kadrov, Ministrstvu za notranje zadeve pa je na račun migrantov zrastel proračun hitreje od vseh ostalih resorjev.

Moj osebni odnos s policijo se je posebno poslabšal prav v letih, ko se ukvarjam z vprašanjem migracij. Dušili in tepli so me, ko sem nasprotoval deportaciji sirske družine, nato pa mi poslali položnico. V času, ko smo se zavzemali za Ahmada Šamija in njegovo družino, so vpoklicali policaje, robocope, kriminaliste in celo specialiste za terorizem, da so dve leti iz čistega revanšizma MNZjevih uradnikov poskušali deportirati 50 letnega sirskega begunca v hudi duševni stiski. Videl sem jih spletkarsko izigrati nosečnico, da bi ji na dan poroke deportirali partnerja…vem za kar nekaj primerov, ko jim je to uspelo. Videl sem jih vrniti popolnoma psihično uničene mladostnike v vojne cone. Videl sem veliko družin žalovati, ker so njihovi bratje ali sinovi umrli med bežanjem pred policijo. In še vedno vsak dan videvam nešteto ljudi, ki so zaradi policijskega nasilja ostali trajno poškodovani, brez nog, brez prstov na rokah, zatravmirani, polni jeze in strahu, zaprti v celicah za zločin iskanja boljšega življenja. Gre za izvajanje sistema strateške krutosti, ki ni nič manj krut, če ga včasih izvajajo tudi prijazni in dobromisleči policisti.

Zato sem vedno znova presenečen nad tem, koliko ljudi tudi iz mojih krogov ima popolnoma drugačen pogled. Še posebej med zadnjim valom protivladnih protestov je videti nekakšno fascinacijo nad policijo s strani mnogih protestnikov. Vseskozi je slišati pripombe od “svaka čast in hvala za korektnost!” do “v resnici smo na isti strani” in celo “delavci sveta, združimo se!” – po objavi policijskega sindikata pa se je na socialnih omrežjih sprožil plaz hvalospevov, kakršnih še nisem videl. Očitno je na protivladni strani prisotna močna želja po tem, da bi represivni organi odigrali pozitivno vlogo v naši najnovejši politični sagi. In za razliko od prejšnjih vstaj, tokrat med protesti (še) ni prišla do izraza radikalnejša kritika sistema, ki bi razumela policijo kot del problema in majala ograje pred parlamentom.

Kult oboževanja policije je sicer nekaj, kar na zahodu pripisujemo politični desnici. V ZDA se je razvil skozi močno propagando v 80ih letih, ko so poskušali skozi serijo dinamičnih resničnostnih šovov o pogumnih lovcih na kriminalce ameriškemu srednjemu razredu prodati vojno proti drogam (beri: revnim in temnopoltim), policija pa je s svojimi sindikati vred postala ključni zaveznik Republikancev. Vsi jo razumejo kot izvajalko rasistične in domoljubne agende Trumpove administracije. V Sloveniji pa so rituali zahvaljevanja policiji našli dom tudi na levoliberalnem političnem polu, med višje izobraženimi meščani – ljudmi, ki so odraščali ob Rage Against the Machine in ki verjetno še vedno znajo “Cop-Killer” od Body Countov na pamet. To je do neke mere splet zgodovinskih naklučij, saj se je policijskih brigad še dolgo držala neka osamosvojiteljska avra, MNZ pa je ob razkolu Demosa obveljal za LDSovo ministrstvo v nasprotju z Janševim Ministrstvom za obrambo. Policija je izvajala tudi dokaj uspešno propagando in je še posebej pod vodstvom generalne direktorice Tatjane Bobnar bila v primerjavi z drugimi resorji (in policijami sosednjih držav) videti kot liberalna institucija. Bobnarjeva se je tudi rada pohvalila, da je bila prva policijska načelnica, ki se je udeležila parade ponosa.

A za najnovejšim valom navdušenja se bržkone skriva še drug sentiment. Kot sem lahko spoznal pri delu v medijih, višje izobražena liberalna javnost v Ljubljani čuti večjo povezanost z državnimi institucijami. Usode ljudi zaposlenih kot državni uslužbenci, strokovni svetovalci, medijski, kulturni ali akademski delavci, so prepletene z državo na bolj direkten način. In če je za slovensko desnico “globoka država” nekaj, na kar se gleda z večnim nezaupanjem in kar domovino ločuje od ljudstva, pa pri levi bazi državni aparat uživa večjo mero legitimnosti – v skrajni sili je celo razumljen kot branik pred fašizmom. Ko se torej na oblast povzpne Janša in ko odpovedo druge politične opcije, se nezavedno začne polagati upe v institucije državnega aparata. Tako lahko med kratkimi obdobji Janševih vlad vedno opazimo tudi poskok v popularnosti sodišč, komisij, uradov in seveda policije, državne birokracije pa se spremenijo v glas ljudstva. Gre za nekakšno premestitev politike iz vse bolj obupnih političnih strank na domnevno nevtralne in kompetentne birokracije. In če že iščemo institucionalne zaveznike za politični boj, si seveda želimo na naši strani tiste s puškami za pasovi.

V zahvaljevanju policiji je torej skrit razumljiv strah: kaj se zgodi, če nam ta osrednji aparat naše ljubljene države obrne hrbet? Če namesto nas ščiti lopove? Če lopovom celo pomaga, ljudstvo pa pretepa? Kaj če policija ni tista, ki nas bo rešila pred fašizmom, ampak tista, ki bo potiskala ljudi v peči? Potem bi država izgubila legitimnost, z njo pa bi izgubil legitimnost cel politični sistem. In zato je urbani srednji sloj v takšnih trenutkih pripravljen spregledati razredno vlogo policije, po protestu pa nikoli ne pozabi reči “hvala, da nas niste tepli”. Že zgolj z držanjem pendrekov za pasovi so še za en dan pomagali ohraniti simbolni red.

Fantazije o tem, da bo policija “stopila na našo stran”, so seveda vedno služile le polnenju praznine, ki nastane po obupu nad politiko in tesnobo ob misli, da naš celoten družbeni red ni več legitimen. Kajti potihem že vemo, da nas vladajoči razred kapitalistov pelje v ekološko katastrofo, socialni apartheid in fašizem. In da na to nimamo odgovora. Ideje o policiji kot zaveznici ljudstva so se tokrat še povečale, ker dejansko nihče več ne polaga upanja v parlamentarno opozicijo. Fantazije seveda nikoli ne izhajajo iz resnih analiz – namesto kot birokratsko institucijo policijo obravnavajo kot skupino posameznikov, med katerimi so “v glavnem čisto v redu ljudje, pravzaprav delavci, ki imajo več skupnega z nami.” To seveda drži, tako kot drži, da si delavci ne morejo privoščiti zaradi svojih morebitnih osebnih prepričanj izgubiti služb. Ne glede na to, kako fajn osebe so lahko posamezni policaji, bo njihov prihodek vedno prihajal od ščitenja vladujočih pred množicam. Ni naključje, da so upori policije proti vladam zgodovinsko izjemno redek pojav, in da takšni upori ponavadi niso peljali k naprednim, ampak k reakcionarnim ciljem.

Seveda bo policija politično cikcakala v skladu s svojimi trenutnimi interesi. Toda če bo politična napetost še rastla, bo ljudi verjetno kmalu razočarala. Njen direktor in dolgoletni lobistični vplivnež Anton Travner je osebno vpleten v Počivalškove umazane posle, sindikat pa si lahko od desne vlade obeta večje dodatke ter še večja sredstva za varovanje meje. Za nadlegovanje ljudi med epidemijo bodo policisti prejeli več dodatkov kot pa zdravstveni delavci za požrtvovalno delo v bolnicah. Ne, ne bodo odigrali pozitivne vloge. Lahko jim bomo še tako dolgo zrli v oči, delali selfije in se igrali tovariše, ob koncu dneva bodo opravili svojo strukturno funkcijo in zaščitili osnovni interes kapitala: postaviti delavce nazaj na njihovo mesto. In ko bomo čez dolga leta gledali nazaj na smešne rituale, ki smo jih opravljali med nasprotovanjem Janševi diktaturi, bodo verjetno ACAB stališča radikalcev tista, ki bodo videti kot zdravorazumska. Jasneje bomo videli, da nam je strah pred izgubo političnih vzvodov za boj proti fašizmu vzbudil iracionalno vero v represivne organe. In morda se bomo tepli po glavi, da smo namesto preizpraševanja sistema raje zapravljali čas za zagovarjanje njegovih najbolj gnilih institucij.