KOMENTAR OB PADCU VLADE

marjan-sarec-uradno-kandidat-za-predsednika-vlade_1533755319

Ne glede na to, kako se bo trenutna politična kriza razpletla, se težko izognem občutku, da smo prišli do konca nekega zgodovinskega obdobja. Zadnje desetletje je bilo zaznamovano s težavo dela domačih kapitalistov, ki po razpadu LDS niso več našli stabilnega političnega predstavništva, okoli katerega bi se lahko poenotili. Vsi ti raznoliki interesi v gospodarstvu, v državnih in nevladnih institucijah, v medijih in občinah, se lahko v zadostni meri združijo samo še v nasprotovanju Janši – edinemu, ki resno ogroža delitev vrtičkov. In zato se pred vsakimi volitvami, ko Janši kaže na zmago, spet rodi nova catch-all stranka, ki poskuša zaobjeti kar se da širok ideološki spekter in pod skupni šotor spraviti dovolj volilcev, da se ravnovesje moči ne bi popolnoma sesulo. Ta rešitev jim morda kmalu ne bo več na voljo.

Problem teh strank postane očiten takoj, ko prevzamejo vlado. Kot smo že ničkolikokrat ponovili, to niso organizacije s trdno strukturo in jasno usmeritvijo, ampak naključna skupina oportunistov, ki predstavljajo vsak svojo lobistično srenjo. Vsi so tam zato, da kanalizirajo sredstva k svoji interesni skupini – onkraj tega nimajo ne vpliva ne interesa. Njihova najboljša opcija za ohranitev služb je torej čim manj drezati v strukture moči, skrbeti za zadovoljstvo najvplivnejših skupin, rezati pri politično nemočnih in moliti, da jih ne doleti kakšna kriza.

Zato so te stranke slabo opremljene za izvajanje kakršnihkoli strukturnih sprememb, če te niso ravno narekovane iz Bruslja. Če en del stranke zgolj pomisli na to, da bi podrezal v katerega izmed vrtičkov, se drugi hitro obrnejo proti njem – če ne drugače, jih požrejo ostali koalicijski partnerji. Zaradi svoje meglenosti se novi obrazi v očeh javnosti hitro spremenjo v obraze establishmenta in izgubijo podporo. Volilci levo-sredinskih strank se kljub vsemu zavedajo krivičnosti sistema, zavedajo se gospodarskega kriminala, plenjenja zdravstva, vse bolj pa tudi uničevanja okolja in stanovanjske krize…in če stranka nima kake druge močne ideološke agende kot jo ima Janša, se teh vprašanj pač ne more izogibati v neskončnost. Kupovanje političnega miru nikoli ne more biti edina politična agenda.

Šarec je bil poskus odgovora na to dilemo, saj se je zavedal potrebe po tem, da dejansko gradi nekoliko širšo podporo in je zavoljo tega odprl spore z gospodarsko zbornico okoli minimalne plače, ter zavarovalnicami v zvezi z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem (mnoge druge interesne strukture – npr. energetske lobije ali varnostno industrijo – je hkrati puščal pri miru ali pa celo nagrajeval). Usodne so bile zavarovalnice in zgodila se je edina možna stvar: ohlapna stranka polna oportunistov se je razpadla na frakcije in izgubila ključne ministre. Če hočeš v konflikt moraš pač biti za to oborožen. LMŠjevci pač niso bojevniki proti institucijam moči, Šarec pa po razkolu z Levico okoli dopolnilnega zavarovanja in po nepopularnih socialnih rezih ni imel za sabo več ljudske podpore, ki bi bila potrebna za spopad z enim najmočnejših lobijev v državi – sploh pa ne za neko razredčeno verzijo originalnega predloga. Kako se bo rešil iz politične dileme lahko zgolj ugibamo.

Je pa jasno, da sedanja strategija poenotenja proti Janši ne bo delovala v nedogled. Sredinske stranke so vse klinično mrtve, ostaja le okrhana LMŠ. Če bi želela neka kombinacija LMŠ/SD/Levica zdaj nastopiti kot nova odrešilna bilka na naslednjih volitvah, bodo morale namesto abstraktnih vrednot naslavljati konkretno temo zdravstva, ki jo je Šarec pač sam načel, verjetno pa tudi druge stanovanjske, socialne in okoljske probleme. Za to bodo seveda potrebovale podporo in angažma ljudstva, ne le kapitalistov in etabliranih institucij. Za kaj takega bi morale nastopiti z bistveno bolj bojevito agendo in sprovesti resne kampanje za zdravstveno reformo in rešitev stanovanjske krize.  Žal pa so zaradi prepletenosti lobistov v strukturah SD in pa kadrovsko podhranjene in ideološko raznolike LMŠ taki spopadi v resnici nemogoči. Ne le, da ti ljudje niso zmožni iskati podpore v množicah, ampak za kaj takega niti nimajo interesa. Ne trdim, da ne more po nekem spletu okoliščin Šarec iz vsega tega ponovno priti ven kot zmagovalec, ampak da bo brez resne spremembe v delovanju in namenu LMŠ le-to spet čakal isti scenarij. Verjetno nas čaka daljše obdobje nestabilnih vlad in političnih kriz.

Vse to odpira veliko prostora za Levico, vprašanje je le, koliko je ta zmožna organizacijsko storiti. Kajti vsi ljudje, ki dejansko podpirajo spremembe v zdravstvu, ki podpirajo stanovanjske investicije in druge socialno naravnane reforme (in teh ljudi vsekakor ni malo!), bodo lahko našli socialdemokracijo le še pod okriljem Levice. Ponovno bom izrazil mnenje, da bi se morala ta namesto s parlamentarnim kupčkanjem ukvarjati s kampanjami, ki bi popularizirale celovite zdravstvene, stanovanjske in druge reforme…se torej obnašati kot neke vrste propagandni stroj in hkrati vlada v senci. Največ kar lahko Levica stori, je da ustvari in motivira nov blok volilcev okoli ključnih tem in s tem izsiljuje establishment. Pri vsem tem me skrbi, da si vodstvo stranke v takšnih trenutkih dovoli zdrse v infantilne kulturne boje s provokacijami, ki nagovarjajo kvečjemu peščico 40-letnih ljubljanskih fotrov, namesto da bi v boj proti zavarovalnicam in drugim lobijem pritegnili kar se da široko množico.

Za nas, ki ne delujemo v parlamentu, se v trenutni krizi establishmenta ravno tako kažejo določene priložnosti. Vsi tisti, ki so zadnja leta oddali svoj glas anti-Janša kandidatu, so znova doživeli izdajo. Vsi, ki so stavili na sredinske stranke, da obvarujejo liberalne vrednote, so doživeli še večji zdrs na desno in še več militarizacije in mačizma. Vsi, ki so oddali glas, da bi obvarovali socialne pravice, so doživeli reze in prekarizacijo. Vsa gibanja, ki so stavila na razumen dialog z vlado, so doživela popolno zavrnitev. Kako dolgo jih bodo politiki še lahko nategovali, preden bodo usmerili energijo nekam drugam? Slovenski politični prostor kriči po novih, agresivnejših in bolj artikuliranih gibanjih. Zaenkrat to praznino izkorišča le desnica.