LEKCIJE CORBYNIZMA

1-recsrauyfuoq-eeljkmfba

Po včerajšnjem hudem volilnem udarcu britanske levice je pomembno, da se v socialističnih gibanjih osredotočimo na ključne lekcije in ne nasedamo neumnim zaključkom sredinskih komentatorjev. Nekaj iztočnic za razmišljanje:

1. It’s not Corbyn, stupid.

Obsesivni fokus na Corbynovo osebnost in nenehno ponavljanje “Corbyn ne more zmagati” razodeva totalno ignoranco sredinskega komentariata do strukturnih okoliščin. Bodimo čisto realni: vsak voditelj, ki bi se postavil po robu vladajočega kapitalističnega razreda, obljubljal nacionalizacijo in redistribucijo, bi bil deležen enakega brutalnega napada. To vidimo še v Sloveniji na primeru Levice, ki je s še tako medlimi reformami v medijih predstavljena kot popolnoma lunatična skupina ekstremistov, kakršna nikoli ne bo zmagala… kako je šele v VB, kjer ima levi pol Labourja nasproti sebe enega najbolj umazanih vladajočih razredov z medijskim strojem, proti katerim se Janševi mediji skrijejo. Pri tem ne gre zanemariti, da so se na stran Murdochovih medijev največktra postavili tudi liberalci (blatenje o Corbynovem antisemitizmu so v Guardianu z veseljem povzeli po desnih medijih), saj je Corbynov projekt predstavljal še največjo grožnjo desnemu krilu Labourja. Ob vsem tem je Corbyn v zadnjih letih v nasprotju z napovedmi zmagoval volitve za volitvami, prevzel Labour, vzel Theresi May večino in v politični proces pripeljal novo generacijo ljudi. Absolutno obstajajo razlike v osebnostni privlačnosti kandidatov, ki močno vplivajo na volilne rezultate, ampak analize, da Labour ne more zmagati zaradi Corbynove “toksične” osebnosti, so popolni nonsense. Tega ne govorim zato, ker se mi zdi pomembno braniti Corbyna kot osebo (čeprav je v evropskem političnem prostoru skoraj edinstven po svoji pokončnosti in integriteti), ampak ker bi enako “ta ne more nikoli zmagat” proti-kampanjo doživel VSAK kandidat, ne glede na starost, spol, barvo kože, ali karizmo.

2. Corbynu ni uspelo vsiliti ekonomskih agend

Zakaj je torej Corbyn izgubil? Faktorjev je precej in večina jih izvira iz dejstva, da je bil proti njem takorekoč celoten kapitalistični establishment (o tem, kako so si oddahnili kapitalisti, zgovorno priča današnji poskok funta). Kljub temu bi lahko zmagal, če ne bi bilo faktorja Brexit. Labourjevo volilno telo je za razliko od konzervativcev močno razdeljeno okoli teme Brexita – edini izhod iz zagate je bil, da poskušajo temo volitev iz kulturnega boja preusmeriti na (resnično pereče) teme navadnih ljudi: na varčevanje, na revščino, na klimatsko krizo. Ni jim uspelo. Dan za dnem, uro za uro, so mediji v eter pumpali tisti utrujajoči “brexit brexit brexit brexit brexit…” Rezultat je na dlani. Torijci so imeli na to jasen odgovor, Labour pa ni uspel poenotiti svojega volilnega telesa okoli ene teme in je bil pod pritiskom remainerjev prisiljen v kompromisni “people’s vote”, okoli katere se ni nihče preveč navdušil. Pri brexitu je obveljal sentiment, da si za ali proti. Tako so Labourju velik kos delavskega razreda pobrali Torijci, del urbanega srednjega razreda Lib Demi, del volilcev pa jim je pobrala volilna apatija, saj so neskončne brezperspektivne debate o brexitu mnoge (predvsem mlade) odtujile od politike. Lekcija za leva politična gibanja drugod je vsekakor v tem, da ne moreš zmagati na medijskem terenu sovražnika – predpogoj za takšne projekte je to, da sami postavljamo agendo. Pomemben faktor bodo vedno tudi medijske kapacitete in odgovor na kulturni resentiment, ki ga učinkovito seje desnica.

3. Corbyn ni Sanders

In s tem smo pri Sandersu. Ne bodimo presenečeni, če bo velik del komentariata iz včerajšnjih volitev poskušal povleči zaključek, da enaka usoda čaka kampanjo Bernie 2020. Seveda ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo v ZDA, vsekakor pa lahko vemo, da te komentatorje bolj kot volilna zmaga zanima mehčanje radikalnejših potez nove levice. Kako lahko kdorkoli resno primerja Sandersovo volilno pot s Corbynovo? Sanders se konsistentno v vseh anketah kaže kot EDINI Demokrat, ki lahko z zanesljivo večino premaga Trumpa! Kljub medijski ignoranci je konstantno eden najpopularnejših politikov v ZDA in ima daaaaleeeeč širši appeal od Warren ali Buttigeiga (dejansko mu je konkurenca le Biden, ki pa nima primerljive ground kampanje). In kar je ključno, Sandres je za razliko od Corbyna tisti, ki je postavil medijski teren teh volitev: on je postavil na mizo jasno stališče za zdravstvo, šolstvo in okolje – vsi ostali pa se morajo opredeljevati do njegovih tem, pri čemer izpadejo popolnoma neprepričljivi, tako kot na to ne bo imel odgovor Trump. Skratka, če kaj, je mesto Sandersa v volitvah obratno kot mesto Corbyna – vsi ostali morajo reagirati na njegovo agendo. In tudi nima Lib Demov, da bi mu pokradli glasove na sredini. To ne pomeni, da bo zmagal, niti ne pomeni, da ne bo deležen še hujšega medijskega napada (zdaj zdaj bodo začeli govoriti o njegovem “antisemitizmu”), ampak da so te “levi populist ne more zmagati” paralele z britanskimi volitvami demagoške in neresne. Izvajajo jih liberalci, ki želijo v naprej sabotirati možnosti socialdemokratov in ki jih razredni boj v še tako mili obliki očitno plaši.

Vsekakor pa to ne pomeni, da nam na socialistični levici hud Corbynov poraz ne more biti svarilo. Če kaj, je bilo Corbynovo gibanje resnejše in bolj pripravljeno za dejansko vodenje in izvajanje strukturnih sprememb, kot je Sandersovo. Ta komentar pišem z vsem spoštovanjem do izjemnih organizacijskih dosežkov Momentuma. Toda povsod po Evropi videvamo poraz za porazom takšnih parlamentarnih projektov in očitno postaja, da so volilne kampanje sicer zmožne mobilizirati množice okoli levih zahtev, niso pa sposobne zgraditi dovolj trdnih in množičnih organizacij, da bi lahko te boje izpeljale, ko so soočene z vsemi silami kapitala (in ko kapital vpokliče na pomoč rasizem). Ali je odgovor več internacionalizma? Ali se morajo zdajšnje aktivistične organizacije preusmeriti v grajenje svojih sindikalističnih kapacitet? Kako se bolje pripraviti za vstop v parlamentarni proces, če sploh? Kako nasloviti problem EU, ne da bi dajali krila desnemu nativizmu? To so vprašanja, s katerim se moramo ukvarjati, ne pa s tem, kako do bolj karizmatičnih voditeljev in atraktivnejših PR kampanj.