LJUBLJANSKA KULTURNA POLITIKA IN DELOŽACIJA UMETNIKOV

mol rog

V tem prispevku si lahko ogledate vrhunski medijski spin Jankovićevega kulturniškega klana. Isti ljudje, ki ob rekordni rasti ljubljanskega proračuna že dobro desetletje ne morejo najti trajne prostorske rešitve za ustvarjalce in so prejšnji mesec že spet vrgli nove kolektive na cesto (govorim o uporabnikih Tobačne), so zdaj ugotovili, da jih strašno skrbi za prostorsko stisko umetnikov… In kdo je po njihovem kriv za to stisko? Seveda, to niso nepremičninarji, ki so jim ravnokar omogočili nenormalen dvig najemnin za prej javne prostore. Za to ni kriva turistifikacija in vsesplošna podražitev mesta, spreminjanje vsakega kvadratnega metra v molzno kravo za privatnike ali pa za Jankovićeve koncesionarje. Ne, za stisko so krivi ustvarjalci in ustvarjalke iz Roga! Ergo: samo še nekaj umetnikov je treba deložirati iz centra, pa bo v Ljubljani za vse poskrbljeno!

V resnici za nenadno “skrbjo” Jankovićeve administracije za neodvisno sceno stoji nekaj povsem drugega. Le-ta se namreč poteguje za več deset milijonov evrov iz naslova Evropske prestolnice kulture 2025, pri njihovi kandidaturi pa jim kup sveže deložiranih ustvarjalcev ravno ne dela najboljše reklame. Zato je ekipa okoli Grilca (ja, tistega Grilca, ki urednikuje županovo propagandno glasilo) pohitela s PR kampanjo – tik pred zagovorom pred evropsko komisijo hitijo ponujati nove začasne (!!!) prostore najbolj izpostavljenim kolektivom, da jih utišajo in se hkrati pohvalijo z dobrim reševanjem “problemov kulturnih prostorov” (beri: deložacij, ki so jih sami pomagali sprovesti).

Pri tem je še najbolj noro to, da v PR paketu kot rešitev predstavljajo Avtonomno Tovarno Rog, kot da tam ne bi bilo nobenega kulturnika! Noro je zato, ker je ravno Rog središčni primer njihovega faliranega vodenja kulturne politike! Saj že vsi vemo, kako gre proces: v neatraktivne prostore, za katere občina nima načrta, nastaniš kreativce in alternativce. Lokaciji se tako viša dodatna vrednost, ustvarjalci pa s svojimi investicijami preprečujejo propad. V času konjunkture pa občina nenadoma ugotovi, da mora lokacijo “razviti” – torej jo narediti privlačno za zasebne investitorje. Nenadoma se pojavi projekt, ki bo “uredil” prostor, vpokliče se kakega urbanista in katerega izmed zavodov, ki so blizu županu, naredi se pogodbe z gradbenimi prijatelji… Projekt se javnosti proda kot “javna rešitev kulturnih prostorov”, na koncu pa od javnega in kulturnega ostane le košček terena, ki si ga razgrabijo Jankovićevi zavodi, ostalo pa se zdila investitorju za njegove komercialne namene. Se spomnite, kako so izselili umetnike iz Kolizeja in obljubljali, da bo tam operna hiša? In glej ga zlomka, kmalu po deložaciji se je izkazalo, da za kaj takega ni denarja, je pa denar za parkirišča in poslovne prostore. In neprijetna skrivnost, o kateri MOL ne govori, je dejstvo, da se bo enako zgodilo z njihovim projektom Center Rog. Vsi na MOLu to vedo. Nobenega finančnega načrta nimajo za to, da bi vsebine tam dejansko zaživele – imajo le gradbeni načrt in PR floskule. Ustvarjalci v iskanju prostorov so tukaj le koristen promocijski pripomoček za izvedbo 30 milijonskega gradbenega projekta.

Mislim, da si ljubljanska kulturna scena lahko pred divjo tekmo za EPK finance postavi nekaj resnih vprašanj. Velik del ustvarjalne energije tega mesta je prišlo iz neuradnih, uporniških in podtalnih prostorov. Vsi, ki smo si naredili ustvarjalne kariere v zadnjih dvajsetih letih, dolgujemo naš obstoj tudi folku, ki si je nekoč upal preskočiti ograje stare vojašnice ali vdreti v opustošene zgradbe. In kar je pomembneje: številni politični, socialni in kulturni boji (od protirasizma do antimilitarizma in LGBTQ gibanj), zaradi katerih danes v Ljubljani obstaja kakršnakoli kulturna pluralnost, so izšli iz tega podtalja. Zato me prime srat, ko vidim, kako si avtoritarna in klanovska mestna uprava lasti te boje, jih predeluje v prazne buzzworde (“participatornost”, “inkluzivnost”, “vključevanje ranljivih skupin”) in vključuje v fensi brošure, da se z njimi prijavlja na EU razpise, katerih denar bo razdelila zgornjemu sloju zvestih kulturnih zaslužkarjev. In tudi če bi vse to lahko požrl, mi proces prijave na EPK postane popolnoma nesprejemljiv v momentu, ko se ti projekti uporabijo za pospeševanje gentrifikacije in turistifikacije Ljubljane! Kje je kakšen kritičen premislek o takšni kulturni politiki? Ob vsem dolžnem spoštovanju do kulturnih menedžerjev, ki so pod Jankovićevo upravo storili marsikaj dobrega, se čudim, da so spregledali to totalno preobrazbo mestne kulture v centralizirano, pokroviteljsko, top-down mašinerijo za vabljenje investitorjev?

Karkoli si že mislite o Rogu ali Metelkovi (ki imata nedvomno svoje pomanjklivosti), je treba sprejeti eno dejstvo: v obdobju, ko je celotna alternativa v Ljubljani skakala iz enega začasnega zatočišča v drugega, ko so veliki kulturni zavodi posrkali vase večino prostorov in kadra in se je nekdanja kulturna središča razdelilo hotelirjem, sta Rog in Metelkova obstali. S tem, ko sta se uprla logiki začasnosti in si z velikimi žrtvami izborila svojo avtonomnost, sta še vedno dom širokemu krogu ustvarjalcev, organizatorjev, aktivistov in nevladnikov. In hkrati edina prostora, kjer je prostor za kritično kulturo – takšno, ki se upa vprašati, kakšno mesto postaja Ljubljana. Ali je lahko prestolnica kulture mesto, v katerem morajo študenti najemati AirBnB sobe in plačevati turistično takso? Mesto, v katerem so najemnine v višini minimalne plače povsem normalne? Mesto, v katerem prevladujejo prekerne službe v storitvem sektorju? Mesto, katerega center se je izpraznilo za potrebe turistične industrije? Mesto, v katerega mora dnevno migrirati deset tisoče delavcev? So to res dobri ustvarjalni pogoji? Ali bo še ena nova bleščeča stavba res rešila kulturo tega mesta? In če si umetniki ne zmoremo postaviti teh vprašanj, nas nobena količina evropskega keša ne bo rešila pred irelevantnostjo.