MORE WRITING

Ob koncu leta je izšlo nekaj tekstov, ki sem jih pisal tekom druge polovice 2016 in se tičejo predvsem vročih tem migracij, identitete in integracije. Za revijo Razpotja sva se pogovarjala z iranskim reperjem Najijem, ki preko svoje zgodbe zelo jasno in razumljivo odgovarja na marsikatero zagonetno vprašanje današnjega časa. Revija je v tiskani obliki dostopna brezplačno in jo res toplo priporočam tudi zaradi drugih odličnih vsebin.

Screen-Shot-2016-12-29-at-19.00.29

Poleg tega sem imel priložnost pisati spremno besedo za kontroverzno knjigo francoskega sociologa Emmanuela Todda “Kdo je Charlie?”, ki je izšla v slovenskem prevodu pri založbi *cf. Avtor se je po napadu na uredništvo satiričnega časnika Charlie Hebdo lotil poglobljene študije francoskega srednjega sloja in postavil težko vprašanje: kdo so ti ljudje, ki tako vneto zagovarjajo liberalne vrednote in hkrati zahtevajo več nadzora, več represije in ki protestirajo proti najbolj marginaliziranim manjšinam v svoji državi? Njegova analiza nam pokaže “zombi katoliško” Francijo v verski krizi na eni strani in Evropsko Unijo, ki je požrla svoje mlade na drugi. Meni je knjiga odprla precej idej in mi tudi pomaga bolje razumeti procese, ki se dogajajo v Sloveniji. Za okus tukaj limam kratek izsek iz moje spremne besede:

Ko se je 2015 v Sloveniji sprožil referendum o družinskem zakoniku, ki bi izenačil pravice istospolnih parov, smo bili na uradni otvoritvi kampanje podpornikov zakona priča nerodnemu dogodku. Pred veliko množico gejev, lezbijk in trans oseb na Prešernovem trgu je stopila socialdemokratska ministrica Anja Kopač Mrak in podala svojo podporo gibanju na način, ki je marsikoga spravil v zadrego. Funkcionarka je namreč zbranim povedala, da se zaveda njihove drugačnosti, a jih vseeno sprejema. Poudarila je, da se mora tudi preostala družba naučiti takšne tolerance do drugačnih, saj z njimi ni nič narobe… postati da moramo strpna družba in spoštovati drugačnost. Besedo »drugačni« in »strpno« je ponovilo tolikokrat, da so se poslušalci iz LGBT skupnosti upravičeno počutili nelagodno – ministrica jim je namreč vztrajno dopovedovala, da sicer nikakor niso normalni in enakopravni del družbe, da pa je tisti del normalne družbe, ki jo predstavlja ona, tako zelo strpen, da jih je pripravljen prenašati.

Na istem trgu se je nekaj mesecev kasneje odvila prireditev ob svetovnem dnevu beguncev. Za to priložnost so iz azilnega doma v center Ljubljane pripeljali veliko skupino prosilcev za azil in jih posedli pod govorniški oder. Nihče jim ni razložil, za kaj pravzaprav gre. Na odru so se pred njimi zvrstili predstavniki različnih institucij in v beguncem nerazumljivem jeziku začeli nizati osladne govore o tem, kako moramo Evropejci na težavne okoliščine v svetu odgovarjati s strpnostjo do drugačnih. Govorom so sledili še etnično obarvani glasbeni nastopi uveljavljenih glasbenikov, nato pa so begunskim fantom ponudili, da odigrajo malo nogometa, za kar so sredi trga pripravili z mrežo obdano igrišče. »Saj vsi radi igrate nogomet, kajne?« Tako so prosilci za azil nevede uprizorili spektakel orientalske kulture in brezskrbne igrivosti, razstavljeni kot živali v živalskem vrtu. Zunanji opazovalci seveda niso mogli vedeti, da je država večini tem beguncem že zavrnila njihove prošnje za azil in so v resnici le še na čakalni listi, da se jih deportira. Nikakor ni šlo za prikaz uspešne integracije tujcev, ampak teater, v katerem so oni za občinstvo odigrali vlogo eksotičnih prišlekov, funkcionarji pa vlogo strpnih domačinov, ki spoštujejo njihovo drugačnost.

Primera navajam zato, ker tako plastično prikazujeta paradokse liberalne strpnosti in idealov multikulturnosti. Pripadnik neke manjšine je lahko spoštovan zgolj kot nekdo, ki se zaveda svojega mesta drugačnega in ne poskuša postati enakovreden prevladujoči skupini. Tako lahko srednji sloj obdrži videz odprtosti do obstrancev, medtem ko hkrati profitira od strukturne neenakost. Koncept multikulturalizma depolitizira rasizem in ga iz sistemske ravni potegne na individualno. Rasizem se tako kaže kot nekaj, kar izvajajo neizobraženi huligani ali objestni internet komentatorji, ne pa kot sistem izkoriščanja, v katerega smo vključeni vsi – tudi »strpni« ljudje. Tako postane možno v najlepšem tonu govoriti o priseljenski kulturi, hkrati pa še naprej izvajati ekonomske programe varčevanja, ki v revščino potiskajo neproporcionalno večje število priseljencev. Se navduševati nad arabsko kuhinjo, in hkrati podpirati nove vojaške posege na Bližnjem Vzhodu. Poslušati črnsko glasbo, hkrati pa profitirati iz procesov gentrifikacije, ki temnopolte prebivalce mest potiskajo na obrobje.

Dodaten bonus takšne depolitizacije rasizma je v tem, da omogoča izobraženemu srednjemu sloju zgražanje nad neizobraženim delavstvom in prebivalcem periferije. Ko vidi rasistične izjave svojih sodržavljanov, lahko glasno izreče, da »mi že nismo taki! Mi sprejemamo drugačnost!« Na ta način so žrtve nestrpnosti instrumentalizirane za utrjevanje podobe delavskega razreda kot potencialne divjaške horde, ki jo je treba nadzorovati in izključevati iz demokratičnih procesov. V resnici pa je liberalni srednji sloj ideološko precej bližje svojim konservativnim nasprotnikom, kot se zaveda. Kot opozarja Todd, ideja medkulturnega dialoga ne izvira iz revolucionarne tradicije enakosti med vsemi ljudmi, ampak iz hierarhične dediščine katolicizma, ki predpostavlja nepremostljivo neenakost. Od tod obsesivno poudarjanje tujčeve pravice do “drugačnosti« (do njegove kulture in vere), medtem ko mu je pravica do enakosti (državljanstva, delavskih pravic, enake sodne in policijske obravnave… ) zanikana. Tej identitetni logiki zelo nazorno sledi tudi ženevska konvencija, po kateri so do statusa begunca upravičeni tisti migranti, ki iz svoje države bežijo zaradi svoje etnične, verske, politične, ali spolne pripadnosti, medtem ko so ostali vrženi v kategorijo »ekonomski migrant«. Tako je nezmožnost prakticiranja svoje kulture v domovini dojeta kot bolj legitimen razlog za beg, kot pa nezmožnost vzdrževanja svoje družine. Azilni sistem jasno sporoča migrantu, da bodo upoštevane le tiste njegove potrebe, ki ga delajo drugačnega od Evropejcev, ne pa ekonomske potrebe, v katerih jim je povsem enak.”

todd