NA KRATKO O DOLGOVIH V EVROPI

david-miliband-equality-of-sacrifice-step-down-one-rung

Imam prijateljico, katere stric je vzel kredit, da je odprl firmo. Prišlo je do nepredvidenih zapletov in firma se je znašla v rdečih številkah, kot se to pri poslu pač rado zgodi. Stric je spizdil v tujino, dolg pa je padel na ramena prijateljičine družine, ker je bil njen oče garantor. Izgubili so hišo in vse prihranke, ona pa še danes, več kot 20 let kasneje odplačuje dolg strica, ki ga je komaj poznala. Zaradi tega bremena ima precej težje okoliščine, da bi v življenju karkoli ustvarila in se postavila na noge.

Zelo podobne situacije nastajajo v zvezi z javnim dolgom držav. Te dni slišim ogromno moraliziranja v zvezi z Grčijo. Marsikdo z arogantnim tonom komentira plane nove vlade, ki se zavzema za drugačno reševanje, kot je to potekalo do zdaj. “Haha, bodo že videli, kmalu bodo pristali na realnih tleh. Dolgove je treba odplačati! Tudi mi smo jim posojali!” Ali imajo res vsi ljudje moralno dolžnost odplačevati dolgove, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov padli na njihova ramena? In so vsi dolgovi res legitimni? Je vseeno na kakšen način in s kakšnimi sredstvi se jih terja? Glede dolga je kar nekaj nesporazumov, zaradi katerih smo ljudje pripravljeni podpreti ekstremne in nerazumne ukrepe. Morda se premalo zavedamo nekaterih ključnih faktorjev:

1. Posojanje denarja z obrestmi je posel kot vsi drugi – s seboj nosi riziko. Če si naredil slab posel, izgubiš denar. Pika. Možnost, da izgubijo denar, je edina stvar, ki bankirjem preprečuje neodgovorno posojanje. Če sem posodil miljon evrov nekomu, ki jih na mesec zasluži 300, se lahko vsi strinjamo, da sem idiot in si zaslužim izgubiti keš. Če pa svoji stranki zaplenim dom, vržem njegovo družino na cesto in prisilim njegove otroke v suženjstvo, dokler ne dobim nazaj svojega miljona z obrestmi, sem po vsej verjetnosti mafijec, ne pa pošten poslovnež.

2. Morda zmedo povzroča beseda “posojanje”, ker takoj v misli prikliče podobo prijatelja, ki nam v stiski priskoči na pomoč. V primeru bank ne govorimo o posojanju ampak o “prodajanju” denarja, saj vsi zanj odplačujemo obresti. Gre za izjemno dobičkonosen posel, ne pa uslugo. Ljudje v poslovnem svetu vsak dan izgubljajo denar s slabimi investicijami, to ni nič takega. Ko pa ga izgubijo posojilodajalci, se obnašamo, kot da jih je nekdo oropal. Prav tako imamo v glavah idejo posojilodajalca kot človeka, ki posoja svoj trdo prigarani denar in smo mu dolžni hvaležnost za njegovo zaupanje. V resnici govorimo o posrednikih, ki ne posojajo svojega denarja, ampak denar investitorjev. Ti posredniki so tisti, ki živijo na tuj račun, v nekakšni perverzni obliki komunizma, kjer vse njihove ekscese krije država. Tudi če vedo, da dajejo investitorjev denar v roke nekomu, ki ga ni sposoben vrniti, jim bo izgube povrnila država na račun davkoplačevalcev, oni pa bodo v vsakem primeru zaslužili. To je izvor dolžniške krize, ne pa grški javni delavci.

3. Morda ste v histeričnih medijih prebrali, koliko bo Slovenijo stala SYRIZA, ko nam Grčija ne bo odplačala dolga. Naj vas potolažim, Tsipras nam bo kvečjemu prišparal kak evro. Ves denar, ki ga namenjamo Grčiji namreč ne gre v krpanje grškega proračuna, ampak roma naravnost v evropske banke, kjer krpa poslovne debakle neodgovornih finančnikov. Grčija nas ne stane toliko zaradi njenega dolga, ampak zaradi neučinkovitega ukrepanja Trojke, ki izčrpuje državo na račun reševanja bank, namesto da bi spodbudila razvoj in s tem pospešila njeno plačilno sposobnost. Če bi dolg (ki tako ali tako ne bo nikoli odplačan, to so posojilodajalci vedeli že v štartu) restrukturirali že na začetku krize, bi nas vse stalo bistveno manj. Namesto tega pa zahtevajo, da se Grčija znova zadolži in nadaljuje s spiralo navzdol. Kaj bi vi storili s finančnim svetovalcem, ki bi vas po bankrotu silil, da vzamet še en dodaten kredit? Zato je bolj na mestu vprašanje, koliko je Slovenijo stala Trojka s svojimi varčevalnimi ukrepi, ali pa komisar Juncker s svojim ščitenjem davčnih oaz.

5. Če mislite, da si neodgovorni posojilojemalci zaslužijo lekcijo, se morate zavedati, da so v Grčiji kaznovani povsem napačni ljudje. Največje breme dolga vedno pade na hrbte najbolj ranljivih. Najbolj ga čutijo mladi brezposelni, ljudje iz najnižjih dohodkovnih skupin, manjšine in begunci. Ali so oni res tisti, ki so zakrivili krizo? Ali so oni živeli preko svojih zmožnosti? Ali je legitimno uničiti prihodnost miljonov ljudi zaradi neodgovornega kreditiranja političnih in gospodarskih elit? Priznati si moramo, da tisti, ki so bili zaradi varčevanja pahnjeni v socialno bedo, z javnim dolgom nimajo nič.