NAZAJ V OBLJUBLJENO DEŽELO

15259728_1372752069424335_4124334923769918581_o

Leto dni po zadnji predstavi “Gremo vsi” se z režiserjem Maretom Bulcem spet ukvarjamo z migracijami, tokrat bolj precizno in bolj samokritično.

Po gostovanju na Švedskem v Goethenburškem teatru Skogen si predstavo v nastajanju lahko ogledate v Mini Teatru, 8.,9., 10., 11., 17., in 18. decembra ob 20.00.

Namesto svojih besed pa prilagam kritiko Zale Dobovšek iz Dnevnika:

Spomnimo se »lokalnega« citata Lojzeta Kovačiča: »Če si tujec, prišlek, razseljena oseba, si doma samo v svojem spominu, v svoji glavi. Vse drugo je tujina.« V njem namreč ujamemo pomensko povezavo z naslovom avtorskega projekta Nazaj v obljubljeno deželo, ki se skriva v besedi »nazaj«. Spomin je namreč vselej nekaj, kar je nazaj, in (posameznikova) obljubljena dežela je vedno – kljub temu da morda leži na (oddaljenem) horizontu prihodnosti – na prvem mestu točka vrnitve (nazaj) k sebi, k vsem svojim željam, ambicijam in sanjam. Avtorska ekipa Marko Bulc (režiser), Tjaša Ferme, Mirel Knez, Damir Leventić in Miha Blažič – N’Toko je ustvarila predstavo, ki se za začetek odreče medsebojni hierarhiji (soroden učinek je tudi v prostorski postavitvi odra in občinstva), gre za intenzivno in intimno raziskavo, organsko skupnost in kar je največ – medsebojno zaupanje. Samo s slednjim je mogoče vzpostaviti takšno odrsko energijo, kot jo nosi ta projekt, in omogočiti strukturo, ki se spodaj v svojem temelju trdno oprijema premišljenih režijsko-dramaturških opornikov, zato da lahko nanje nato previdno, spoštljivo, tudi sarkastično, predvsem pa nikoli moralizatorsko položi vso ranljivost in težavnost (ekonomskega, vojnega, družinskega) migrantstva, ki nas ta hip toliko bolj intenzivno zadeva.
Tjaša Ferme in Mirel Knez sta v dogodek umeščeni kot sebi lasten »ready made«, sta osrednji dokumentarni material, nekakšna verodostojna prevodnika, prek katerih se odslikava ekipno preizpraševanje migracij raznolikih oblik. To raziskovanje ne želi izhajati iz kakšne učbeniške teorije (koncept okroglih miz celo demantirajo), marveč se mu raje približati z vso možno avtentičnostjo – prek lastnih izkustev (v stilu: osebno je politično). Izvajalki predstavljata komplementarni par: Tjaša Ferme je pred slabim desetletjem emigrirala v New York (da bi nadaljevala svojo igralsko pot), Mirel Knez se je preselila v Slovenijo iz Švedske (kjer je skupaj s sicer slovenskimi starši preživela svojo mladost). Obe izkušnji sta si z naše perspektive nasprotni, a v svojem bistvu in na psihološki ravni njiju samih ostajata identični. Brezkončne bitke z otepanjem stereotipov, kompleksi manjvrednosti, naglasom in brezupno birokracijo asimiliranja, ki zmeraj čakajo v tuji »obljubljeni deželi«, se iz nekoč njunih dejansko doživetih situacij (na mejah, avdicijah, uradih, družabnih dogodkih) zdaj prestavijo v njihovo odrsko podoživljanje, največkrat parodijo, skeče, »stand up«. A prav ta komični odmik je pravzaprav le obrambni sistem, pod njim je mogoče razbrati njun strah, občutljivost in osamljenost, a tudi vztrajanje, trdoživost in voljo diskreditirati vsakršno oporekanje, da stapljanje s tujim okoljem ni mogoče. Njuna izvedba je presunljiva, ker le stežka ločimo njuno zasebnost od njene reprezentacije.N’Toko kot lucidni odrski raper kolumnist v dogajanje vstopa s presledki, z njim se tematski prostor predstave razpenja navzven, v družbeno kritiko tujstva, ter vstopa v širši kontekst privilegiranega Zahoda in njegove možnosti preseljevanja. Režiser Bulc potek motri s pikrimi, uravnoteženo doziranimi (stereotipnimi) režijskimi muhami in organizacijskimi napotki, nas med drugim želi malo zmesti, kaj je na odru improvizirano in kaj ne, predvsem pa potrditi svojo pripadnost in neločljivost od projekta, ki je do neke mere nadaljevanje njegovega Gremo vsi! (2013). Nazaj v obljubljeno deželo je kritična in skrajno intimna, a obenem inteligentno zabavna zaznava sedanjosti, predstava, ki zaboli tam, kjer to najmanj pričakujemo. Z močjo, ki jo prispevajo prvoosebne izkušnje, in brez vsiljevanja stališč doseže največ, k resnici pa se prebija skozi dejanska življenja in ne le njihove približke.