PAR MISLI OB PODNEBNEM ŠTRAJKU

53820987_2173419162911476_6095562670478458880_n

foto: Facebook

Petkov podnebni štrajk je bil fantastičen. Takšni množični shodi so odraz spreminjajočega se družbenega vzdušja, ko mainstream vendarle začenja klimatske spremembe obravnavati kot resno grožnjo. Vse to je rezultat dolgoletnih naporov ekoloških gibanj po svetu, katerih aktivisti morajo biti kljub apokaliptičnim napovedim znanstvenikov ponosni, da se njihovo sporočilo prijema in da so javne institucije pripravljene sodelovati v boju. Seveda nas ob takšnih simbolnih shodih zamika, da jim pripišemo vse mogoče lastnosti – da jih tolmačimo kot generacijski premik (“mladi so vzeli stvari v svoje roke!”), kot prelom s staro politiko  (“politiki ki so podpirali TEŠ6 nimajo kaj iskati zraven!”), ali kot začetek novih življenskih slogov (“Go vegan!”). Vseeno čakam, da nekdo opravi malo bolj natančno, politično in razredno analizo podnebnega gibanja pri nas… Na ta način se bo lahko bolje izkoristilo njegov potencial in dejansko izsililo nujne ekonomske ukrepe, brez katerih bodo takšni shodi ostali zgolj simolični.

Iz moje strani samo nekaj opažanj.

Najprej dobre novice: Kot rečeno, klimatska ozaveščenost dejansko postaja mainstream trend. Onesnaževalskim lobijem zvesta desnica se več kot očitno ne zna priklopiti nanj in vztraja pri hardcore odporu. In tako so v neljubem položaju, ko morajo najstnike prikazovati kot “rdeče plačance”, “lenuhe, ki špricajo pouk”, ali v najboljšem primeru kot “politično zlorabljene otroke…” (pri čemer dosegajo res nevarne doze ironije). Skratka, desnica proti novim trendom nima pametne strategije, ob njih pa izpada bedna in izolirana.

Seveda so tudi slabe novice: politična sredina, ki je ravno tako zvesta onesnaževalskemu kapitalu, ima za razliko od desnice dobro strategijo, kako obvladovati novi trend. Kimali bodo in zavlačevali. Kot se je spretno izrazila ameriška parlamentarka Alexandria Ocasio Cortez: “climate delayers are the new climate deniers”. Ja, sredinski politiki se bodo hodili slikati z mladimi, izražali zaskrbljenost, morda napovedali kako novo komisijo ali financiranje kakega urada… to pa bo tudi vse, če gibanje ne bo zmoglo izvajati agresivni pritisk na daljši rok. 

Ta možnost je še posebej nevarna, ker je kompozicija podpornikov klimatskega gibanja zaenkrat še precej urbana in srednjerazredna. Nič narobe, ampak bojim se, da korporacije temu segmentu populacije najlažje prodajo individualne potrošniške lifestyle rešitve (“Vsi moramo manj trošiti, reciklirati in se voziti z bicikli”), kar je klasična metoda odlašanja resnih sistemskih sprememb na strani proizvodnje. Ti antipotrošniški lifestyle elementi v gibanju znajo tudi demobilizirali tiste ljudi, ki zaradi revščine že zdaj ne živijo pretirano potrošniških življenj. Pomembno bo, kako se bodo organizatorji soočali s takšnimi tendencami, ki so kljub velikim napredkom v eko krogih še vedno močne.

Hkrati se odpira tudi vprašanje, kje bo klimatsko gibanje dobilo podporo in zavezništva? A jo bo iskalo med industrijskimi sindikati, kmetijskimi proizvajalci, turističnimi delavci in drugimi segmenti družbe, ki morajo nujno postati del zelenih reform, če nočemo da postanejo njeni nasprotniki? Ali bodo našli zaveznike zgolj v nevladnem sektorju in med delom izobraženstva? Skratka, razredni problem je v klimatskem gibanju (tako kot v številnih drugih) še vedno pereč.

Vseeno pa lahko zaključimo na pozitivno noto: na srečo je iz zahtev Mladih za podnebno pravičnost razbrati visoko stopnjo ozaveščenosti okoli vseh teh vprašanj. Iskreno povedano: zahteve so fenomenalne in se dotikajo vseh ključnih problemov. Ne ovinkarijo, ne moralizirajo in so izrecno politične. In tudi paleta njihovih podpornikov zaenkrat obeta široko podporo delavskega razreda.

Hkrati se gibanje vzpostavlja v času, ko tudi v zahodnih centrih kapitala nastaja konkreten politični odpor proti onesnaževalskim korporacijam znotraj in zunaj institucij.  Gibanje, ki vidi rešitev na strani delavskega razreda, začenja v ZDA dobivati politično podobo v “Green new dealu” – državnemu projektu, ki združuje transformacijo k zeleni proizvodnji s pravično ekonomsko redistribucijo, dobrimi službami in socialo.

V prostoru EU takšnih velikopoteznih političnih projektov še ni, oz. v bogatih državah ni političnih teles, ki bi jih lahko postavile na mizo. Pri uresničitvi zahtev, kot jih postavljajo Mladi za podnebno pravičnost, se bo nedvomno kot ovira pojavila nedemokratična struktura EU, ki posameznim državam onemogoča resnejše intervencije v ekonomijo. Klimatsko gibanje pri nas se bo moralo soočiti s kontradikcijami članstva v EU.

Zaenkrat socialistična in socialdemokratska levica v Evropi ni uspela postaviti programov tipa Green new deal v središče svojih programov. Morda pa je čas, da izkoristi energijo trenutnega gibanja in poveže ostale boje z nujnostjo energetske prenove. V končni fazi imamo tudi v Sloveniji množico močnih izkušenj, kjer so kapitalisti ogoljufali tako delavce kot okolje (zadnja takšna je bila Magna, katere slaba agencijska delovna mesta le težko opravičujejo povožene okoljevarstvene standarde…). Doživeli smo privatizacijo vodnih virov in ožičenje naravnih parkov. In s TEŠ6 smo doživeli tudi energetsko korupcijo na najvišji ravni. Nobenega dvoma torej ni, da ima okoljsko gibanje izjemen potencial – nujno pa je, da dobi politično artikulacijo, ki bo lahko dosegla vse razrede in regije.