POLITIKA BREZ POLITIKE – case study: Petkova centrifuga

val202Včeraj sem slučajno ujel radijski prispevek Petkova Centrifuga na Val202 in me je res presenetilo, da ta oblika komentiranja tedenskega političnega dogajanja še vedno obstaja. Mislil sem, da je teorija o slovenski politiki, katere glavni problem naj bi bila delitev na “naše” in “vaše”, že zdavnaj preživeta. Ampak očitno še vedno obstaja medijska struja, ki fura to logiko in nam skozi njo razlaga svet.

Tako se je po mnenju novinarke Nataše Mulec ta vlada pokazala za “isto kot prejšnje”, ker politično kadruje, ker se gre “boje za stolčke” in torej nadaljuje z deljenjem ljudi na “naše in vaše”, zaradi česar se nikoli nič ne spremeni. Ah, ko bi se ti politiki vsaj enkrat nehali iti politiko in se posvetili “pravim problemom™”, potem bi imeli super družbo… A ni noro, koliko kao strokovnih komentatorjev ne razume, da je boj za stolčke in kadriranje lastnega osebja osnovni predpogoj kakršnihkoli sprememb? Ali resno mislijo, da lahko kakšna stranka kaj spremeni, če omrežja moči, ki jih sestavljajo ljudje v nadzornih svetih, upravah in ministrstvih, ostanejo nedotaknjene? Ali niso tudi tisti prejšnji kadri kadri od nekoga? Seveda vsi zastopajo določene interese, ki so bodisi “naši”, bodisi “njihovi”! Kako lahko od stranke zahtevajo, da zamenja politično smer, in ji hkrati prepovedujejo, da v ključne resorje postavlja ljudi, ki bodo sledili njenemu programu? Saj vsi poznate moj odnos do Šarčeve stranke, ampak pizda, res ni njen glavni problem ta, da “se gre politiko”.

Politični konflikti niso vzrok, da se ohranja status quo, ampak so osnovni pogoj, da se status quo razbija. Nobene nevtralne stroke ni zunaj politike, ki bi delovala v “interesu vseh”, ker je razredno deljena družba že v osnovi tudi interesno razdeljena. Kaj torej sporoča novinarka, ki vidi glavni problem v samem obstoju konfliktov? Seveda navija za stare kadre in staro politiko, le da pri tem ohranja nedolžen videz zunanje opazovalke.

Ta blef je še toliko bolj viden v nadaljevanju prispevka, kjer se novinarka loti predloga ukinitve dodatnega zavarovanja in ga enači z prej omenjenimi boji Šarčeve stranke. Kao: “vidite, obe strani to počneta!” Ne preseneča, da predlog predstavi kot nagajanje Levice, ki spet deli ljudi na “navijače za naše in njihove”, namesto da bi rešila problem čakalnih vrst, ki ga ljudstvo zares potrebuje. Vidite, kaj je tukaj storila? Popolnoma se je izognila vprašanja, komu ukinitev koristi (tistim nižje na dohodkovni lestvici, delavcem, penzionistom) in komu škodi (zavarovalnicam, delodajalcem in najbogatejšim), ter konflikt, ki je NUJEN za reševanje socialne krivice, opredelila kot nekakšno oviro ali stranpot pri reševanju čakalnih vrst (s katerimi predlog nima nobene veze). S tem se je seveda postavila na stran statusa quo (beri: zavarovalnic, delodajalcev in bogatih), ne da bi rabila izspasti pristranska.

Res že predolgo poslušamo te bedaste teorije o slovenski razdeljenosti, ki naj bi bila kriva za vse. To ni nobena politična analiza, to je njeno poceni nadomestilo, ki si ne upa izpostaviti pravih konfliktov v družbi in ljudem zato onemogoča, da bi izbrali svojo stran v boju. Seveda, ker bi se večina ljudi verjetno prepoznala na stran delavcev, penzionistov in revnih, tega pa establishment nikakor noče. Ne trdim, da so vsi konflikti produktivni, ampak dokler obstajata razreda lastnikov in delavcev, se ne slepimo, da politični konflikti niso nujni in za večino ljudi tudi zaželjeni. Bojte se ljudi, ki bi radi spravili politiko ven iz politike.