PRIVID MORALNE ZMAGE

20190814-swedish-teenage-climate-activist-greta-thunberg-rtr

REUTERS/Henry Nicholls

Nekaj razmišljanj glede komuniciranja z javnostjo o podnebni politiki… V zadnjih tednih se je neproporcionalno veliko javne debate vrtelo okoli Grete in sprašujem se, kako se izogniti takim pastem. Za medije se je namreč podnebno vprašanje zgostilo okoli ene osebe, celotna debata pa postala referendum o tem, ali je Greta nesebična bojevnica za prihodnost planeta, ali lažniva plačanka globalnih elit. Na ta način se je zadeva prelevila v kulturni boj, ki je v obrambo Gretine osebnosti zvabilo tudi ogromno levičarjev in jim po nepotrebnem požiralo energijo.

Jasno je, da je Greta osebno popolnoma irelevantna za kakršnokoli debato o segrevanju planeta – boj proti podnebnim spremembam je nujen in legitimen, pa če je ona čarovnica ali angel. Osebno mi (ob sicer dokaj površnem spremljanju) specifičen slog eko-misticizma njene ekipe ni blizu, tako kot mi ni všeč infantilizacija političnih gibanj, vsekakor pa so to teme za interne debate okoljskih organizacij, medtem ko je navzven treba podpirati vsako potencialno učinkovito kampanjo in jo kvečjemu usmerjati s tovariškimi kritikami. In dokler Greta podpira aktualne zelene reforme v ZDA in Evropi, načeloma lahko sklepamo, da je ta organizacija na pravi strani boja. Zelo vesel pa sem, da pri nas aktualno gibanje Mladi za podnebno pravičnost ni izgubljalo energije s takimi debatami in je ohranilo politično dimenzijo – nazadnje s protestom pred brazilsko ambasado. Planet gori in ni časa za razpravo o tem, kako potuje neka aktivistka.

Dejstvo pa je, da je širokim gibanjem težko sobivati z množičnimi mediji. Ti vedno potrebujejo en obraz, okoli katerega gradijo zgodbo. Tako aktiviste zvabijo v to, da jim ga ponudimo in se gremo njihovo igro. Pogosto si rečemo “Če izpostavimo zares fajn osebo, kako nedolžno žensko ali otroka, potem bomo razorožili desnico in se pokazali kot moralno višji!” Kot nam kažejo izkušnje, pa ni nihče varen pred tem, da postane predmet moralne presoje nasprotne strani – celo mrtev otrok Aylan Kurdi je v nekaterih medijih postal “sin tihotapca in prevarant”! podobno obravnavo so doživeli ubiti temnopolti najstniki v ZDA (“he was no angel!”), predstavniki izbrisanih (“izdajalci!”), Malala Yousafzai (“plačanka!”), Ahmad Šami (“ilegalec, ki je zapustil družino!”)… In namesto da bi se ukvarjali s političnim bojem proti sistemu, ki je te ljudi spremenil v žrtve, se moramo ukvarjati s kulturnim bojem na netu, da jim poskušamo obraniti čast. Točno takšno depolitizacijo želi doseči desnica in pri tem ji gredo mainstream mediji zelo na roke! Vprašanje pa je, kako si prisvojiti medijski prostor, ne da bi nam ti popačili sporočilo.

Na to dilemo nimam jasnega odgovora in kolikor vidim, se mediji pri vseh večjih pobudah osredotočajo na posameznike. Morda bo v prihodnosti, ko se bodo podnebna gibanja soočala s težjimi političnimi dilemami (hudič je vedno v detajlih in kmalu bo treba razčistiti okoli odnosa do nuklearne energije in konkretizacijo načrtov zelene tranzicije…) ključno, da se ukvarjajo z notranjo organizacijo in tako poskrbijo, da bodo njihovi medijski predstavniki ostali kar se da odgovorni smernicam organizacije. In če so organizacije dovolj velike in gibanjsko žive, se zagotovo lažje otresejo potrebe po PR kampanjah kot so zgoraj naštete.

Sicer pa bi o patološkihm napadih desnice na Greto zelo priporočam tale zapis Richarda Seymourja: https://www.patreon.com/posts/note-on-climate-29360296: “The troll’s logic is: it’s funny that you people care whether we live or die, so I’ll enjoy the look on your face as I destroy the future of all, including anyone I have ever loved, and even my big stupid self, and laugh about it. Climate sadists are masochists in denial.”