PRVI POSTFAŠISTIČNI MANDATAR

soojh

foto: arhiv mmc

Letošnje volitve bodo trash. To se na daleč vidi že po prvih soočenjih, ki so se zgodila dan po Cerarjevem odstopu. Vse skupaj je že zdaj negledljivo – kot da sploh ne bi šlo za pravo stvar, ampak nekakšno simulacijo resnične politike. Cerar, Židan, Šarec, Erjavec, Janša, Tonin… bodoči koalicijski in opozicijski partnerji, ki premikajo usta in uprizarjajo nekaj, kar naj bi delovalo kot krešenje mnenj. Cerar, Židan, Šarec, Erjavec, Janša, Tonin, ki se otročje zbadajo, duhovičijo in nizajo neumne buzzworde, v upanju, da bo kaj od tega v nas prebudilo simpatije. Brbljajoče gmote človeškega mesa, ki so jih PR službe te ali one interesne skupine stlačile v srajce in kravate, ter jih postavile pred kamere s seznamom pavšalnih fraz, ki jih ponavljajo v nedogled. Brezbarvni, mlahavi, slabo napudrani manekeni, ki skupaj za neonskim pultom odgovarjajo živčno odrezavim TV voditeljem. Vse to je negledljivo trashy cringe sranje. Razen če ne gledaš na način, kot se gleda resničnostne šove, katerih edini smisel je biti trashy cringe sranje. Samo v tem primeru je zadeva gledljiva. Samo če se odrečeš ideji, da naj bi v predvolilnem šovu dejansko spremljal politične debate.

Ne trdim, da se po volitvah ne zgodijo določeni premiki moči, da se to ne pozna v naših življenjih ali da glasovanje na nič ne vpliva. Ampak to ne spremeni dejstva, da v njih ni več politike. Govora je zgolj še o upravljanju, in volilni boj niti na TVju več ne zakriva svoje vsebinske banalnosti. Tretja stena je prebita in režiserji se nam ne trudijo prikazati politikov kot junakov, niti nočejo pričarati mistike velikega “praznika demokracije”. Iz tekmovanja nočejo narediti ikoničnega filma, ampak se držijo formata resničnostnega šova, ki gledalce pritegne ravno zaradi pomanjkanja igralskega in režijskega elementa. In tako kot udeleženci resničnostnih šovov, se tudi igralci v parlamentarnem boju več ne pretvarjajo, da bi bili nekaj več, kot so. Ne igrajo za oskarja, ne uprizarjajo ideološke bitke med politično-ekonomskimi pogledi, ne govoričijo o Človeku ali Narodu… Za njih se ne glasuje, ker bi bili predstavniki te ali one politične vizije, ampak ker so v svojih nastopih videti “resnični”.

Nič drugače ni, kot če bi pred nacionalne kamere postavil županske kandidate kake male občine. Noben občan si niti za sekundo ne misli, da zbira med čim drugim kot klenimi lokalnimi povzpetniki. Temu primerne so tudi debate na soočenjih: kdo je zajebal kak infrastrukturni projekt, kdo je koga zaposlil preko vez, kaj bomo še zgradili, in kako bomo pri tem čim bolj varčni z občinskim proračunom. Vse to počnejo s preračunljivimi pomežiki lokalnim navadam in ljudski zabavi, češ: “Jaz sem vendarle domačin!” Če ni bilo jasno prej, nam prve debate v parlamentarnih soočenjih, v katerih je govora o traktorjih, parcelah in cestah, precej jasno sporočajo: Slovenija je občina, ki glasuje za novega župana. TV soočenja in predvolilne ankete so resničnostni šov “Župan Slovenije”.

Najprimernejši kandidat za ta novi apolitični trashy format volitev je lahko le župan kake gospodarsko uspešne občine ali pa kakšen znani komik. Tako se je v tekmi pojavil Marjan Šarec, ki pooseblja najslabše iz obeh svetov in mu zato ankete kažejo zelo dobro. Šarec je tip trashy lokalnega politika, ki na instagramu objavi fotko svojega avtobusa pred znakom Lidl in potem iz drugega profila @marjan_sarec_fanpage pokomentira “#lidllife”. Šarec je tip lokalnega politika, ki je “blizu ljudem”, ker je v enaki meri nezanimiv, nerazgledan in oportunističen kot so vsi lokalni funcionarji. Ker o svetu razmišlja izključno v merskih enotah svojih premožnejših občanov: v parcelah, cenah na kvadratni meter, gradbenih dovoljenjih in ugodnih kreditih… To pozna in na podlagi tega izračuna “rešitve, ki delujejo”. In v tem naj bi bil dober, ker gre gospodarstvu v Kamniku kar ok. Zakaj ne bi bil torej predsednik ali premier države? To logiko ekstremne lokalizacije državne politike, logiko, ki se odvija v Šarčevi glavi, je pred kratkim najbolje opisal Tadej Troha: “Prevelik si za Kamnik, postani župan Slovenije – in če kjerkoli v državi najdeš nerešen problem, če kjerkoli v državnem sistemu najdeš luknjo, moraš vedeti: ta luknja čaka nate, da jo zapolniš.” Šarec je prvovrstni primer novega tipa politika/župana, ki zna svojo totalno brezveznosti vnovčiti kot kapital v nacionalnem resničnostnem šovu. Onkraj zabave ob gledanju domačega cringy trash sranja nam ne daje nobenega razloga, da bi ga gledali, in ravno to ga dela gledljivega.

 

..

 

V ozadju sicer lahko slišimo zgroženo godrnjanje političnih opazovalcev. Komentatorjev, ki se ne morejo načuditi površinskemu odločanju volilnega telesa. Meščanov, ki ljudem očitajo slab okusu. Intelektualcev, ki se jim gabi nerazgledanost njihovih sodržavljanov. “Oh ta poneumljeni narod, ki pada na cenene politike!” bomo slišali znova in znova. “Vsi ti butalci, ki ne poznajo drugega kot Petkovo pumpo in Gorsko ljubezen, so zdaj še politiko spremenili v reality šov!” bodo ponavljali ljudje, ki bi si želeli povratka velikih LDSovih državnikov. Še vedno se spominjajo Danila Turka, kako v dolgem diplomatskem plašču citira Shakespearja, spominjajo se Drnovška, ki nestrpneže v Ambrusu podučuje o človekovih pravicah in rešuje otroke v Darfurju. In mislijo, da so jim primitivni ruralci ukradli državni aparat, ter iz njega izrinili njihove sofisticirane državnike.

Vse to zmrdovanje nad rajo lahko sicer gladko preslišimo, kajti vrstni red dogodkov je bil v resnici obraten: najprej se je kasta sofisticiranih državnikov odpovedala ljudstvu, šele potem se je ljudstvo odpovedalo sofisticiranim državnikom. Najprej se je osamosvojiteljska klapa odrekla demokracitizaciji ekonomije, utišala razprave o drugačnih ekonomskih modelih in se pretvarjala, da je z vstopom v EU dosegla končno točko človeškega razvoja. Najprej se je odrekla vsemu internacionalizmu, se zabubila v nacionalni interes, depolitizirala ljudi, ustrojila državni aparat za vzpodbujanje potrošnje in konkurence, ter pomagala spremeniti državljane novonastale province v brezglave zakreditirane kupce in medsebojne tekmece na vse manjšem trgu. Šele ko so elite speljale vse te procese, šele ko so strukturno popolnoma onemogočile razvoj kakršnekoli univerzalne vrednote in politično pohabila svoje volilce, šele takrat je prišel trenutek, ko državljani lahko pogledajo kartonasto lutko od človeka v obliki Marjana Šarca in pomislijo: “To je pravi kandidat za nas!”

Kar bi moralo biti že na prvi pogled jasno, je dejstvo, da imajo volilci v svoji percepciji deloma prav. Zakaj pa ne bi bil župan/komik z bednim instagramom pravi kandidat? Beda predvolilnega resničnostnega šova je samo izčiščena preslikava bede političnega življenja navadnih ljudi v Evropski uniji. Evropejci dejansko ne odločajo o pomebnih vprašanjih, in Slovenija dejansko ni kaj več kot mala občina na periferiji EU, zato na parlamentarnih volitvah dejansko volimo župana, ki dejansko nima drugega dela, kot da vabi investitorje in reže pentlje na otvoritvah trgovinskih centrov. Zahodni liberalni kapitalizem nima več konkurence, novonastale male državice pa nimajo druge alternative, kot da se pridružijo Evropski uniji in sprejemajo pogoje mednarodnih kreditorjev.  Politike je konec. Iz Bruslja je Slovenija videti približno tako, kot je iz Ljubljane videti Kamnik. Nikogar ne zanima, ali je župan liberalec ali konservativec, saj bo v obeh primerih izvajal fiskalno, razvojno in migracijsko politiko centra. Na drugi strani pa Kamničane na volitvah lahko zanima le to, da bo župan pri tem pokradel čim manj denarja, vzdrževal infrastrukturo in pripeljal kakšno službo. O tem, kdo dejansko ustreza temu opisu, seveda ne moremo vedeti, zato se bomo odločili instinktivno – na podlagi osebnih poznanstev in gostilniških zgodb, po katerih bomo lahko sklepali, da gre za dovolj “našega” človeka, ki bo vsaj malo delal v našem interesu.

Tako se je dojemanje nacije radikalno spremenilo. Naša nova identiteta znotraj EU se več ne napaja iz ideje, da se priključujemo nekemu velikemu mednarodnemu političnemu projektu ali da smo del kake globalne vizije razvoja človeštva. Nasprotno, napaja se prav iz dejstva, da smo provincialna občina, ki nikoli ne bo več kot to. Zahodni kreditorji so nam to vbili v glavo znova in znova, nazadnje leta 2013 s strašenjem Trojke. Provincialnost zato ni več neko začasno stanje, ki naj bi se ga nekega dne otresli. Je večno dejstvo, s katerim se je treba poistovetiti. Ker ni več politične poti za preseganje obstoječih okvirjev (kaj šele, da bi v tem preseganju sami sodelovali), leži edina možna skupna vrednota družbe v tem, kar vidimo direktno pred seboj. To so naše nuklearne družine, naše hiše in vrtovi, naši avtomobili, naše kuhinje, naše dnevne sobe, naša dvorišča. Vsa transcendenca sveta leži znotraj teh nekaj kvadratnih metrov, vso politično filozofijo pa lahko stlačimo v stavek: “Tukaj je Slovenija, tukaj govorimo slovensko, pijemo vino in jemo klobase!” “#Lidllife” bi rekel marjan_šarec_fanpage.

Pojav morda ni daleč od tega, kar Jernej Kaluža teoretizira kot “trap in trash kultura”. Ta Ameriške trap glasbenike identificira kot ustvarjalce, ki so opustili vsako idejo izhoda iz pasti drog in kriminala, in ki transcendenco iščejo le še v slavljenju tega, kar je “tukaj in zdej”. Nobene višje univerzalne ideje ni za njihovim načinom življenja, niti želje, da bi kdaj postali kaj drugega kot lovci na keš – a ravno s tem dajejo svoji eksistenci vrednost. “Iz lastnega trashy teritorija, iz nekega nepomembnega in razvrednotenega obrobja se iz nič ustvari prostor, ki se kar naenkrat zdi središče vesolja, prostor, kjer je vredno biti. Namesto da bi se izvajalci povzpenjali ven iz pasti (trapa) oziroma prostora, kjer so ujeti, ta isti prostor afirmirajo in iz njega ustvarijo nekaj vrednega. Antwoord afirmira Južno Afriko, Little Big afirmira Rusijo, Mimi Mercedes afirmira beograjske bloke, Matter afirmirajo Kamnik, itd.” Seveda ko govorimo o pop zvezdah z najnovejšo ameriško produkcijo vse to zveni zelo seksi, zato pa je v radikalnih krogih manjkrat govora o tem, da afirmacija slovenske resničnosti v veliki meri prihaja iz gasilskih veselic in občinskih praznikov ob otvoritvah supermarketov – da trap povprečnega slovenskega državljana (še) ni trap kriminala in drog, ampak trap zakreditiranosti in potrošništva, trap deindustralizacije in proletarizacije kmetijstva, trap malega podjetništva in množične prekarizacije. Zato k analizi lahko dodamo, da bolj kot Matter Kamnik afirmira neoliberalni prostovoljni gasilec Šarec. In da se na volitvah išče kandidata, ki bo podobno afirmacijo lahko dal celi Sloveniji. Njegova vztrajnost pri tem, da ni nobenega političnega horizonta onkraj pragmatičnega “zdravi kmečki razum” reševanja malih, praktičnih, partikularnih, lokaliziranih in neideoliških vprašanj znotraj neoliberalnega plenjenja, je postala univerzalna vrednota vseh državljanov, ujetih v “pasti”.

 

 

 

V tej pasti, iz katere ni možno pobegniti v kakšno drugačno prihodnost, je edina naloga ljudi “biti to kar so”, naloga države pa, da jim pusti biti to, kar so, in jih pri tem ne motiti z raznim razsvetljenskim multikulti bulšitom. Današnja skrajno lokalizirana verzija nacionalizma se ne trudi identificirati novih pravic in jih širiti na vse več ljudi, ampak poskuša identificirati tisto pravo skupino, na katere naj bi bile pravice omejene. Zato mora znova in znova poiskati “naše navadne ljudi” in utrjevati njihovo etnično identiteto. Tako si srednjeevropsko realnost razlaga Gáspár Miklós Tamás in mislim, da ima kar prav. Tamás ima tudi prav, ko razloži, da smo prebivalci te pasti potisnjeni v nenehno paranoidno iskanje sovražnikov, pri čemer nam lokalni veljaki prijazno pomagajo. Sovražnik številka ena je seveda tujec, ki se ne integrira v življenski slog naše občine in nam ne pusti nemoteno biti to, kar smo. Sovražnik števila dve pa je parazit, ki se zažira v naš davkoplačevalski denar in nesramno žre tisto malo občinskega bogastva, ki ga še imamo (in ki se ne bo nikoli nikoli povečalo). To stanje zatohlega, apolitičnega protirazsvetljenstva je poimenoval “postfašizem”.

Prvi sovražnik, torej tujec, na eni strani predstavlja grožnjo našemu načinu življenja od spodaj – vedno znova se pojavlja ideja o velikem priseljenskem tsunamiju, ki naj bi odplavil naše dragocene vrednote, naše službe, in kar je najhuje, naše ženske. Na drugi strani pa tujec predstavlja tudi grožnjo od zgoraj – priseljevanje je namreč vedno povezano z idejo velike zarote mednarodnih elit, ki male narode zasužnujejo v svojih multikulturnih imperijih. Z bitko proti priseljevanju se zato ne upiramo le navadnim ljudem druge narodnosti, ampak tudi zatiralskim razsvetljenskim tiranom: habsburžanom, židom, komunistom, liberalcem, Merkelci, Sorošu, Kučanu… V svetu brez politike je etnično sovraštvo edini način političnega upora, ki ljudem preostane. Ko protestiraš proti azilnemu domu v svojem kraju, protestiraš tudi proti nevidni bruseljski buržuaziji, ki je prebivalcem periferije sicer nedotakljiva. Protestiraš proti domačim političnim strukturam, ki jih na volitvah ne moreš zamenjati. Nekateri naši županski kandidati odkrito promovirajo takšno ljudsko sovraštvo, drugi pa so, tako kot Šarec, bolj previdni – število tujcev bodo namreč morali zaradi potreb delodajalcev povečevati, EU jim bo verjetno odredil tudi določeno kvoto beguncev, ki jih bodo morali sprejeti. Bodo pa zato še toliko bolj vneto branili meje pred “ilegalnimi prišleki”, dokazovali svojo gasilsko avtentičnost in mirili ljudi, da bo tukaj še naprej Slovenija, da bomo še naprej govorili slovensko, pili vino in jedli klobase. Noben resen politik se ne upa več igrati svetovljana.

Precej manj pazljivi pa so v odnosu do druge skupine sovražnikov. Če gre sovraži govor proti tujcem zaenkrat vsaj nekaterim težko z ust, je sovražni govor proti delavcem javnega sektorja, upokojencem, študentom, umetnikom, brezposelnim, prejemnikom socialne pomoči in drugim “parazitom” popolnoma normalna stvar. Politiki so si, z izjemo nekaj socialistov, enotni v svojem sovraštvu do njihovih pravic in iskreno predani misiji krčenju obsega državnih storitev. Pravzaprav je noro, da se ljudstvo tako srčno poistoveti s predstavniki kapitala, ko ti napadajo še zadnje otočke stabilnega zaposlovanja, varnosti in javnih dobrin, ampak če bolje pomislimo, ne bi moglo biti drugače. Z diskreditacijo socialističnih režimov je bil diskreditiran tudi koncept razredov – iz ljudske vednosti je izginila zdrava kmečka modrost nekega drugega časa, ki je bila nekoč očitna vsakemu: da bogati jemljejo revnim. Ampak če ni več razredov, torej tudi ni delitve med lastniki in delavci, bogatimi in revnimi, ampak smo vsi velika srečna družina, ki skupaj govori slovensko, pije vino in je klobase, potem ni več jasno, zaradi koga so ljudje v tej državi revni. Lastniki so svoji lični novi občini, v kateri so skrbno zasejali sovraštvo do vsega javnega in do vsega, kar smrdi po intelektualizmu, internacionalizmu ali umetnosti, z lahkoto prodali novo razlago: “Revni ste, ker vam vse jemljejo požrešni socialistični privilegiranci! Mar res potrebujemo vse te profesorje, vse te knjige, vse te kulturne domove, vse te nevladne organizacije in javne ustanove, ki se zažirajo v NAŠ davkoplačevalski denar?” Odgovor ljudstva je v naprej jasen in delavski razred se je v sovraštvu do vsega javnega dokončno poistovetil z interesi lokalne buržuazije. Od takrat je vsak naslednji župan izvoljen z obljubo, da bo bolj “racionalno delal z davkoplačevlskim denarjem” in da bo “v javnem sektorju naredil red”.

Naši novi, postfašistični župani imajo zato edinstveno zgodovinsko priložnost: lahko so hkrati ljudski junaki, ki poosebljajo slovensko poštenost, in predstavniki mednarodnega kapitala, ki državljanom nižajo življenske standarde. Lahko so lokalni šerifi, ki spravljajo proračun v red (da ne bodo pustili dolgov našim vnukom!), in hkrati mečejo vse javno premoženje v najtemnejša brezna špekulativnih finančnih igralnic. Ni jim treba drugega, kot da so odgovorni upravljalci male občine, ki znajo čim ceneje potegniti asfalt med Lidlom in vašim dvoriščem. Ni jim treba niti misliti na kakršnokoli širitev pravic, se boriti za karkoli, se žrtvovati za kogarkoli. Univerzalne vrednote so mrtve. Politika je mrtva. Cerar ni rabil odstopiti, ker je po hribih in gozdovih postavil stotine kilometrov našpičenih žiletk z namenom, da revni Neslovenci izkrvavijo preden uspejo postaviti noge na naša tla, ampak zaradi butaste makete butaste železniške proge. To je postfašizem v enem stavku.

 

 

Naslednja dva meseca se bomo prislijeni zmrdovati ob tem neznosnem, negledljivo trashy tekmovanju med vulgarnimi povzpetniki. In kar je huje, čez dva meseca bomo morali na podlagi tega resničnostnega šova obkrožiti ime enega od teh neznosnih trashy pajacov. Odločati bomo morali, kdo bo upravitelj te male, paranoične, postfašistične občine. V tolažbo nam je lahko le dejstvo, da imajo prebivalci sosednjih držav podobno situacijo. Če se hočemo res potolažiti, pa se lahko ozremo v ZDA, kjer je resničnostni šov zmagal kar voditelj resničnostnega šova, ki zdaj upravlja svoj imperij kot lasvegaški nepremičninski mogotec. Ja, tudi Amerika, tudi jebeno središče sveta, je zatohla provincialna občina. Občina Slovenija ni popolnoma nič posebnega in Šarec je v primerjavi Kurzem, Orbanom ali Berlusconijem videti celo razsvetljen. No, ravno dovolj, da bodo celo nekateri liberalni meščani glasovali zanj v upanju, da bo “vzdrževal normalnost”.

In ker vemo, da obstajajo bolj grozne in manj grozne postfašistične uprave, se bomo tudi zagrizeni socialisti, ki v tej simulaciji politike ne vidimo ničesar, kar bi spominjalo na demokracijo, iz čistega strahu, iz čiste groze pred tistim najbolj banalnim zlom, udeležili šova. Pazljivo bomo pregledovali predvolilne ankete, anksiozno seštevali procente in kombinirali možne vladne koalicije, da bomo na koncu našli kandidata, ki utegne mandatarski stol ubraniti pred živim truplom Janeza Janše – poslednjemu in najsmrdljivejšemu utelešenju postfašizma v srednji Evropi. Mogoče bomo zatisnili nos in za naslednja 4 leta trpeli smrad Šarčevega gela za lase. Mogoče bomo zaprli oči, se naredili neumne in se prepustili novemu krogu SDjevska “socialnega dialoga”, ki bo pod vodstvom Židana vsaj izveden z očarljivo nerodnostjo spotakljivega medveda. Mogoče bo nevarnost janševske vlade dovolj majhna, da si bomo lahko privoščili celo porabiti glas za Levico Luke Meseca in Violete Tomič, in še 4 leta upali, da bodo od znotraj razjedli parlamentarni resničnostni šov, ter gledali stran, kadar resničnostni šov očitno razjeda njih.

Vse to bomo pač storili, ker je počasno propadanje boljše od hitrega. Toda lagali bi si, če bi si pri tem mislili, da bomo sodelovali v političnem odločanju… da bomo izbrali predstavnika ljudstva. Ne, sodelovali bomo v bitki malih povzpetnikov za funkcije lokalnih upraviteljev kapitala in nič več. Morda bomo za nekaj let odložili popoln izgon upanja, morda bomo pustili odprto malo špranjo v pokrovu našega etno-bunkerja, kamor nas hočejo dokončno zacementirati v “to, kar smo”, a to je največ, kar je v tem trenutku na volitvah možno doseči. Vedeli bomo, da nas nobena od teh izbir ne bo popeljala iz pasti. Vedeli bomo, da izbiramo le med postfašizmom v nastajanju in postfašizmom v končni izvedbi. Z volišč bomo šli domov depresivni, z občutkom krivde in tesnobe. Ob rezultatih bomo zvečer zgolj skomignili z rameni. Isti občutek, kot ga imamo, ko izvemo za rezultate resničnostnega šova.

Kdor politiko misli resno, ve, da v temu grotesknemu izbiranju župana že dolgo ni več politike. In kdor si želi, da bomo še kdaj več kot “to kar smo”, da bo še kdaj obstajalo karkoli onkraj večnega preigravanja vse slabšega šova, mora vedeti, da vprašanje ni: “kdo je pravi politični kandidat?” ampak: “kako narediti politiko spet možno?” In mora vedeti, da izvajati politiko najprej pomeni imeti vizijo boljšega sveta – tega, kaj ljudje še lahko postanemo. In mora vedeti, da nas k tej viziji ne bo peljalo bolj humano upravljanje lastnine nekaj bogatašev, ampak grajenje kapacitet, orodij in orožij, s katerimi bodo lahko množice nelastnikov vizijo boljšega sveta zasledovale z lastno voljo, na lastnih delovnih mestih, šolah, soseskah in domovih. Mora torej vedeti, da ne bomo prišli do drugačnega sveta z izbiranjem pravega kandidata na volitvah, ampak da drugačen svet postane možen šele, ko ga imamo moč ustvarjati organizirani navadni ljudje, tam kjer živimo in delamo. In vedeti mora, da si ne glede na vse revolucionarne govore niti najbolj zagriženi uporniki med njimi ne želijo ven iz pasti, ker si ne morejo želeti ven, ker ni možno priti ven, ven pa ni možno, jim je bilo odvzeto edino sredstvo: politika. Zato ni preprostih in lahkih odgovorov na postfašizem, ni lahkih PR trikov in lifehack rešitev. Odgovarjati na postfašizem pomeni vračati politiko v življenja navadnih ljudi. Potpežjivo analiziranje, izobraževanje, organiziranje, grajenje moči. Od hiše do hiše, od firme do firme, od mesta do mesta. Odgovor na postfašizem je socialistično organiziranje.