RED MORA BIT

Predstavljajte si, da ukinemo mejni nadzor in se lahko vsi prebivalci globalnega juga preselijo v bogate centre moči. Se vam ne zdi, da bi se vodilni ljudje v bogatih državah nenadoma odločili, da je njihova prednostna naloga narediti globalni jug bolj privlačen za življenje?
David Graeber, antropolog

12190054_10153316958394151_2233202450792696590_n

foto: Blaž Kosovel

Še pred desetimi dnevi smo samoorganizirani prostovoljci capljali po blatnem travniku v Rigoncah, kamor humanitarnim organizacijam ni bil dovoljen dostop, in se z uradniki pogajali za vsako odejo ali kos kruha, ki smo ga hoteli odnesti prezeblim otrokom za ograjo. Tako sem v noči, ko so ljudje moledovali za odeje (te so ležale zložene na travniku le nekaj metrov stran), preživel 2 uri v kafkovski debati s koordinatorjem civilne zaščite in poveljnikom policije. Prvi mi je zaupal, da je begunska kriza vojaško zrežirana in da so med begunci sami teroristi, zato nikakor ne smemo med njih. Drugi je samo mrko strmel vame in brundal, da ne smemo nič brez povelja iz štaba. Oba sta se odpeljala brez odgovora. Cel teden je minil v znamenju takšnega mukotrpnega prelaganja odgovornosti po birokratskem labirintu, za kuliso pa so služili grozljivi prizori izmučenih ljudi za ograjami, kakršne smo doslej videvali le v dokumentarcih o drugi svetovni vojni. Spreletelo me je grozno spoznanje, da država nima pojma, kaj dela. Policija je kot razlog za oviranje pomoči ponavljala dve mantri: “Red mora bit!” in “Pomendrali vas bodo!” Mantra o redu je služila ohranjanju navideznega nadzora v popolnem kaosu, mantra o pomendranju pa je izvirala iz strahu policije pred močjo množice, ki jo je morala dolge ure držati v neznosnih razmerah. “Bolje da se z nobenim od njih ne ukvarjamo, sicer se bomo morali z vsemi.”

V kratkem času pa se je situacija precej spremenila. Sramotna koncentracijska taborišča v Rigoncah, Brežicah in v tovarni Beti ne obstajajo več. Namesto njih za sprejem beguncev služijo ogrevani šotorski kompleksi na vstopni točki v Dobovi in izstopni v Šentilju, ter še nekaj namestitvenih centrov po državi. Treba je priznati, Slovenija je v delu z migranti v zadnjih tednih za nekaj nivojev izboljšala svojo igro, humanitarne organizacije pa so se prelevile v človekoljubne silake, sposobne dnevno oskrbeti tisoče ljudi. Zdaj prostovoljci vsak dan stojimo lepo postrojeni v svojih rdečih uniformah z maskami na obrazih in gumijastimi rokavicami na rokah, ter čakamo da robocopi v urejenih kordonih pripeljejo begunce mimo pultov s hrano. Tam jim razdelimo po kos kruha, pašteto, mleko in jabolko, nato pa jih hitro odpeljejo naprej v šotor, kamor ostali nimamo vstopa brez policijskega spremstva. Ob koncu izmene se potrepljamo po ramenih in hitimo domov objaviti jutranje teambuilding selfije na Facebook s pripisom #ponosen #delavno #begunci.

Med vožnjo domov po nočnem prostovoljenju me je zadnjič prešinilo, da med delom s tisočimi begunci pod zastavo Rdečega Križa nisem niti z enim uspel izmenjati besede – nekaj, za kar bi se v normalni situaciji moral še tako nekomunikativen človek zavestno truditi. Ves čas so nas ločevale ograje in pendreki. Na podoben način se je te dni stotine prostovoljcev po Sloveniji srečevalo z novimi ljudmi, ne da bi med njimi vzklilo kakšno novo prijateljstvo ali se izmenjal kak kontakt. Deset tisoče ljudi smo nahranili, ne da bi zvedeli karkoli o njih – kdo so, od kod prihajajo in zakaj so tu. Vse skupaj je bolj podobno krmi živali, kot pa oskrbi ljudi. In tudi tujci niso o nas zvedeli ničesar – videli so le blede uniformirane robote v maskah in rokavicah, ki sestavljajo kolesje tega stroja za humanitarizem. Še tega jim nismo povedali, da so v Sloveniji. So se pa prostovoljci hitro naučili policijskega žargona in začeli racionalizirati, zakaj se ne smejo prepustiti čustvom in premraženi družini prinesti odejo, ali lačnemu človeku dati jabolko več. “Red mora bit” in “pomendrali vas bodo” sta postali najpogostejši frazi v pogovorih znotraj humanitarnih društev.

CS52TUqWoAA3FI2

Na drugi strani poteka še bolj bizaren proces. V Šentilju sem se zadnjič znašel v množici prostovoljcev iz vse Evrope, ki so čakali pred vrati sprejemnega centra s polnimi rokami toplih oblek in velikimi lonci hrane. “Želimo pomagati!” so se vrstile prošnje ljudi, ki so jih pretresli prizori premraženih beguncev na bližnji nikogaršnji zemlji. Predstavniki Rdečega Križa in Slovenske filantropije pa so kukali izza ramen policajev in vojakov, ter naveličano odgovarjali: “Vsega imamo dovolj in ne rabimo prostovoljcev, pojdite domov!” Član filantropije, s katerim sva še pred tednom dni skupaj hodila deliti pomoč med begunce, mi je iz svojega novo pridobljenega položaja razložil, da mora vzdrževati red, sicer nas bodo pomendrali.

Zdi se, da imajo oblasti prav toliko dela s tem, da držijo pomoč civilne družbe čim dlje stran od beguncev, kot da begunce držijo za ograjami. Pri tem jim zvesto pomagajo tudi mediji, ki so objavili že desetine člankov, v katerih novinarji problematizirajo neinstitucionalno prostovoljstvo, češ da to ovira red in varnost. Samoorganiziranih volonterjev se je tako prijel nevarno zveneč naziv “aktivisti” – ljudje, ki so na meji iz ideoloških, ne pa humanitarnih razlogov. Ljudje, ki ne znajo izklopiti svojih čustev in brez vprašanj deliti jabolka. Edini neideološki način podpore beguncev naj bi torej bilo tesno sodelovanje s policijo, pri čemer zaman iščem odgovor na to, kaj je tako neideološkega na njihovem varovanju imaginarnih črt, ki ljudem odrejajo pravice na podlagi etnične pripadnosti.

Seveda so med prostovoljci na vseh straneh tudi problematični posamezniki, ki v svoji ihti kdaj delajo neumne napake – tako kot jih delajo policaji in vojaki. A stopimo korak nazaj in si situacijo oglejmo od daleč. Naša varčevalna vlada, ki reševanje socialnih stisk vse bolj prelaga na samoiniciativnost, podjetnost in dobrodelnost posameznikov, zapravlja milijone evrov, da bi tranzit beguncev ostal v rokah peščice uradnih institucij, nedotaknjen od civilne družbe. Z mitraljezi in oklepniki skrbi, da si 140 tisoč ljudi v tranzitu skozi državo ne more kupiti niti ene škatljice cigaret, popiti ene kave ali pojesti kosila. Ko se je družina iz Sirije po registraciji  oddaljila od skupine in si bukirala hotel, so po njih prišli policaji in jih nagnali nazaj za ograjo. In ko je 150 migrantov na ljubljanski železniški postaji kupilo karte za vlak, so na poti v Avstrijo odklopili njihove vagone in jih vrnili nazaj (denarja pač ne). Prav tako jim samoiniciativni ljudje, ki so želeli pomagati, niso s svojo robo in pomočjo smeli niti blizu, tudi ko je bila več kot očitno potrebna – lahko so jo le predali akreditiranim organizacijam in zaupali, da bo prišla v prave roke. Dobrodelnost je bila ograjena s policijsko disciplino in distribuirana samo na ukaz poveljnikov. V odgovor vsem tistim ksenofobom, ki so nam trobili “Pa jih vzemite k sebi domov!”, lahko rečemo, da jih nismo smeli. Dobili bi policijo na vrata. Se takšna militantna centralizacija solidarnosti samo meni zdi nenavadna?

Ne trdim, da smemo biti z odzivom civilne družbe na humanitarno krizo zadovoljni, a vprašamo se lahko, če bi brez policijsko nadzorovanih taborišč humanitarno krizo sploh imeli. Bi potrebovali vse tiste sive UNHCR odeje, če ljudi ne bi zapirali na mraz? Bi morali iskati izgubljene družinske člane, če jih pred tem ne bi sami ločili? In če že imamo oskrbe potrebne ljudi, jih ne bi bilo bistveno lažje oskrbeti v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, gostinci in civilno družbo, namesto da jih natrpane za ograjami krmimo kot živino? A ne bi s tem izginil argument “pomendrali vas bodo”? Je bilo vse to izredno stanje sploh potrebno?

Priznati si moramo, da država s pomočjo vojske, policije in humanitarnih organizacij počne precej iracionalno stvar. Tisoče migrantov poskuša zapakirati v vakumsko zatesnjen mehurček in jih kar se da hitro preposlati naprej v Avstrijo, ne da bi mi imeli stik z njimi ali da bi oni imeli stik s nami. Policija in vojska skrbita, da mehurček ostane kar se da tesno zaprt, humanitarne organizacije pa za to, da v njih nihče ne crkne. Tako se Rdeči Križ, Karitas, Adra in Slovenska filantropija počutijo povsem prijetno v družbi varnostnih organov, ki jim varujejo posel, prav pa jim pride tudi medijska podoba migrantov kot podivjane črede, ki bo v primeru, da se jo spusti iz humanitarnega zapora, ogrožala varnost in širila bolezni. Ne gre se za to, da bi bili humanitarci ksenofobni ali zlobni, ampak so tako kot policija in vojska ujeti v poces upravljanja krize, ki jih sili v racionalizacijo nečloveških razmer. V tem mehurčku smo 140 tisoč ljudi zvozili čez državo, ne da bi enega samega rabili obravnavati kot človeka z lastno osebnostjo.

Slovencem, ki želimo podpreti begunce na njihovi poti, je tako ostala zgolj možnost pomoči v obliki institucionalnega humanitarizma, in mnogi smo jo tudi z veliko vnemo pograbili. A v naši človekoljubni ihti smo se na široko izognili ključnim vprašanjem: Ali sploh hočejo našo humanitarno pomoč? Komu zares pomagamo, beguncem v iskanju rešitve ali vladi v njenem nadzoru nad njimi? Mar si ne bi mi na njihovem mestu bolj želeli svobode gibanja, da lahko sami poskrbimo zase in si začnemo čim hitreje ustvarjati lastno prihodnost? Od kje ta težnja po tem, da begunce reduciramo na nebogljene živali, ki bi jih morali nakrmiti, medtem ko jih policijski ovčarji vodijo v nemško štalco? Zaboga, ravnokar so prišli iz najnevarnejših držav na svetu, prečkali morje v gumijastih čolnih, prehodili nešteto kilometrov in se prebili skozi vse mejne preglede, policaje, vojake, pse, ograje in žice, ki jih premore svet! To so pogumni ljudje, ki hočejo sami odločati o svojih usodah, ne pa čreda ovac.

tema-bolan-otrok-_bk

foto: © Borut Kranjc

Razloge za takšno bizarno obravnavo migrantov zato ne gre iskati v varnosti ali humanitarizmu, ampak v ekonomiji. Medtem ko vlade stokajo, da Evropa ječi pod težo prihajajočih tujcev, je njihova gospodarska računica nekoliko drugačna – migracije v bogate države s starajočim se prebivalstvom niso neznosno breme za ekonomijo, ampak njen temeljni pogon. Namen šengenske mejne politike zato ni ustaviti “poplave migrantov” v EU, ampak diktirati pogoje, pod katerimi bodo prišli – kdo, kdaj, kam in za koliko časa. In je sistem, ki skupaj z uvozom delovne sile hkrati poskrbi za njeno marginalizacijo. Ne gre le za filtriranje revnih in neizobraženih – v blatno polje za ograjami v Rigoncah smo zaprli tudi zdravnike in inženirje, ki bi si lahko sami plačali pot na sever in ki bi že jutri lahko začeli tam delati, a bodo prav tako podvrženi dolgi stagnaciji v azilnih domovih, rasizmu in sistemski diskriminaciji. Morajo priti, ne smejo pa nam postati enaki. Tako nastane armada rezervne delovne sile, s katero delodajalci nižajo plače domačemu prebivalstvu. Seveda ne govorimo o nekakšni Publishwall teoriji zarote – nihče ni tega postopka “zrežiral”, vsekakor pa obstajajo interesi po instrumentalizaciji migrantov, ki izvirajo iz ekonomskih procesov.

Toda v situaciji, ko se vse države okoli nas potapljajo v kaos, ta mejna politika ni več vzdržna. Migrantom je zato uspelo nekaj, kar nam Evropejcem že dolgo ni: prisilili so Angelo Merkel, da spremeni svojo politiko. Če je ta pričakovala, da bodo potrpežljivo čakali v nehumanih taboriščih na obrobju Evrope, dokler jim Nemčija v skladu s svojimi gospodarskimi interesi selektivno ne dodeli pravice do azila, so ti z nadčloveško odločnostjo preskočili vse prepreke in se pojavili pred njenimi vrati. Angela Merkel si je morala nadeti nasmešek na obraz in odpreti vrata novim 800.000 ljudem. V nedemokratični Evropi, kjer še tako množičnim gibanjem ali strankam več ne uspe prekrižati načrtov finančnih elit, ustaviti varčevanja ali preprečiti tajnih trgovskih sporazumov, so begunci dosegli prvo zmago malega človeka. Odločnost, da se ne sprijaznejo z nehumano usodo, jih spreminja v novo politično silo 21. stoletja.

EUROPE-MIGRANTS/GERMANY

S tem niso spremenili samo nemške politike, ampak tudi Nemce. Pod okriljem “Refugees Welcome” gibanja so se v delo z njimi vključile vse sfere civilne družbe, na ulicah pa potekajo masovni shodi v njihovo podporo. Res je vzniknilo tudi mnogo rasizma, a velik del družbe, predvsem mladih, se je skozi boj migrantov za boljše življenje vključil v največje sodobno družbeno gibanje od spodaj. Begunci so povezali milijone Evropejcev, ki so še včeraj živeli kot pasivni potrošniki, danes pa so v bitki proti diskriminatorni evropski politiki pripravljeni žrtvovati svoje delo, svoje materialne dobrine in nenazadnje svoja telesa. Pri tem spoznavajo, da je med njimi in migranti mnogo več skupnih ekonomskih interesov, kot je kulturnih razlik. Tako eni kot drugi so se namreč znašli v položaju, ko vlade lahko počnejo z njimi, kar hočejo, le da migranti v borbi za svojo prihodnost nimajo več česa izgubiti. Nekaj je postalo jasno: solidarnost z migranti ni nekakšen nevtralni humanitarizem, ampak je politični boj. Kevin Ovenden je v briljantnem blogu pronicljivo opisal skrb, ki jo begunci povzročajo oblastem: “Nič ni bolj radikalnega kot samostojno gibanje navadnih ljudi v pomoč drugim navadnim ljudem.”

photo


V luči tega je jasno, od kje težnja po ločevevanju migrantov od domačega prebivalstva. Ker takšno zavezništvo finančnim elitam ni v interesu, bodo nagrajevale politike, policaje, vojake in novinarje, da migrante držijo na robu družbe, skrajna desnica pa v tem postaja njihov naravni zaveznik. Propaganda poteka s histerično vnemo – naši mediji so uspeli begunce v očeh javnosti spremenili iz ljudi v kužno bolezen, pri čemer sredinske medijske hiše komaj še zaostajajo za desnimi kričači. Dočakali smo celo opozorila urada za veterinarstvo in varno hrano, naj ne spuščamo naših mačk in psov iz hiš na področjih, kjer so se zadrževali migranti, da se naši ljubljenčki ne bi okužili. Medtem smo vladi pripravljeni odpustiti zlorabo vojske in policije, celo gradnjo ograje okoli države – vse zato, da bi nas ščitila pred nevarnostjo, ki nam jo nihče ne zna točno definirati. Bolj ko Slovenci sovražimo migrante, več dovolimo politikom. In če za sekundo izrazite dvom o tem početju, začne vse okoli nas kričati “Red mora bit!” in “Pomendrali nas bodo!” Oblasti očitno niso postrojile le migrantov, ampak predvsem nas.

Če nič drugega, sem se med prostovoljenjem v begunskih taboriščih naučili dve stvari: ponavljanje fraze “Red mora bit!” v resnici pomeni, da si ob pomanjkanju rešitev odgovorni ograjujejo položaje s strožjim nadzorom, fraza “Pomendrali vas bodo!” pa je idealen izgovor nesposobnežev, da ljudem odrekajo pomoč. Situacija v evropski politiki je tako le preslikava obupnega kaosa na travniku v Rigoncah – nedorasli birokrati zategujejo pas svojim prebivalcem in kličejo k ohranitvi evropskega reda, zraven pa nas svarijo pred divjimi hordami barbarov. Nehajmo že enkrat s temi pravljicami o evropskem redu. EU je ena najbolj nedemokratičnih in netransparentnih struktur na svetu – vodi jo skupina 19ih finančnih ministrov v skupščini, ki pravno ne obstaja in ne odgovarja nikomur, medtem ko orožarski lobisti in naftni oligarhi neovirano uporabljajo državne institucije za svoje partije šaha na Bližnjem Vzhodu. Plenjenje resursov in posledične vojne, represija, klimatske spremembe in revščina so ustvarile več beguncev kot druga svetovna vojna, EU pa jim je onemogočila vse varne in legalne poti do azila. O kakšnem redu na mejah sanja Pahor? Mi najprej potrebujemo red v Bruslju.

tema-dobri-slovenci-

Mednarodni prostovoljci, ki so s pomočjo lokalcev v Rigoncah nahranili tisoče ljudi (foto: ©Borut Kranjc)

Utrujeni in vidno potrti predstavnik UNHCR mi je nekega jutra ob pogledu na prezeble otroke za ograjo, zaupal svoje iskrene strahove: “Po vseh napovedih bo to gibanje beguncev trajalo še nekaj mesecev. Kmalu bo prišla zima in na balkanski poti bodo ljudje začeli umirati. Najprej otroci. Edino, kar še lahko to prepreči, je radikalna sprememba evropske politike.” Še kako je zadel bistvo. Kmalu se bo pokazala meja humanitarnosti in v svoji nemoči bodo uradne organizacije še tesneje stopile skupaj z represivnimi organi, ter začele navijati za zaprte meje in deportacije, čeprav bo to pomenilo povečanje trpljenja drugod. Razmere bodo od nas seveda še naprej zahtevale humanitarno reakcijo in prav je, da se prostovoljci odzovemo v čim večjem številu, toda edini humanitarizem, ki bo na dolgi rok reševal življenja, je politična akcija. Dovolj je bilo fantaziranja o tem, kako moramo pomagati vojski in policiji pri vzdrževanju evropskega reda. Začnimo ga pisati na novo. Pri tem sta nam lahko vztrajnost migrantov in solidarnost evropskih grassroots gibanj dober zgled. Čas je, da se civilna družba aktivira še za kaj več kot zbiranje humanitarnega materiala – da šole, univerze, podjetja, društva, mediji, kulturniki, sindikati in posamezniki prevzamemo odgovornost za to, v kakšni Evropi bomo živeli. Zahtevajmo legalne in varne poti za begunce. Zahtevajmo boljšo azilno politiko in konec varčevanja. Namesto ograj, začnimo s sosedi graditi solidarnostno infrastrukturo, ki bo čim več ljudem omogočila varno potovanje, prehodno bivališče ali nov dom. V procesu bomo spoznali, da s tem izboljšujemo lastno državo in jo delamo prijaznejšo za vse.