RESNICA O RESNICI O BEGUNCIH

48040746.cached

Slovenija nima begunske krize. Iz preprostega razloga, ker v Sloveniji ni kaj dosti beguncev. Tudi v prihodnje jih ne bo imela veliko, ker je naša azilna politika med najstrožjimi v Evropi. Med tistimi, ki so nekoč že pristali tu, jih je le majhen odstotek zaprosil za azil in še ta je v roku parih let odšel naprej. Nekaj jih bomo primorani sprejeti zaradi kvotnega sistema EU, a bomo tudi z enim ali dvem novim prebivalcem na občino še vedno krepko pri svetovnem dnu po gostoljubnosti do beguncev. Za primerjavo, v istem obdobju je Libanon s 4.5 miljoni prebivalcev sprejel že 1.2 miljona sirskih beguncev. Prav tako se Sloveniji ne dogaja islamizacija. Le 2,4% prebivalstva je muslimanov, večina s koreninami iz Bosne – to je manj kot jih je prispelo v Grčijo samo letos julija. Skratka, Slovenija nima begunske krize, niti ji ne grozi islamizacija. Slovenija ima krizo javnega diskurza o beguncih.

Začelo se je na socialnih omrežjih, kjer so Jelinčiči, Erlahi in ostali usual suspects šokirali javnost z vulgarnimi rasističnimi izjavami. Sledila je angažirana reakcija vse liberalne sredinske medijske scene, ki je ostro obsodila takšno ksenofobijo in poskušala umiriti debato z apeli k strpnosti, z naštevanjem dejstev in obujanjem dobrih starih “Vsi drugačni-vsi enakopravi/Tole-gre-od-ljudi-za-ljudi” sloganov iz zgodnjih 2000ih. Nato pa smo doživeli velik šok. Ne le da poskusi nagovarjanja k strpnosti niso delovali, dosegli so nasproten učinek. Avtorji smo hitro spoznali, da se pod vsakim člankom, objavo, videom ali javnim dogodkom v povezavi z begunci instantno nariše stotine sovražnih komentarjev, ob katerih bi še Jelinčič zašvical. Namesto da bi se okoli begunskega vprašanja razvila zdrava solidarnost, ob kateri bi se lahko srednji sloj počutil dobro o sebi, je iz njega nastal lunapark v katerem se igrajo naši najbolj bizarni strahovi, neizživeto nasilje in nore teorije zarote. Treba si je bilo priznati, zmerni srednji sloj tokrat ni na naši strani, ampak čuti z Erlahom in kompanijo.

Morda je to dobra priložnost, da se progresivni mediji prebudijo iz sna. Novinarji, TV voditelji, uredniki, kulturniki, akademiki in kolumnisti več ne vodimo debate. Debata poteka na socialnih omrežjih in v komentarjih, povsem mimo nas in po čisto drugih pravilih. Ne gre več za bitko argumentov in dejstev, ampak bitko za najbolj šokantno slikico ali video. Pravila so jasna: kdor lahko bolj pretrese javnost med prvim jutranjim skrolanjem po Facebooku zmaga. Tako se en dan pojavi viralna slika mrtvega begunskega otroka naplavljenega na obalo, ki omehča srca ljudi, naslednji dan pa viralni meme “resnica o begunskem otroku na plaži ali kako nam mediji lažejo!”, ki trdi da je oče mrtvega dečka v resnici tihotapec in ga je sam pustil umreti, fotografi pa so ga premaknili v ganljivo pozo, da bi manipulirali z našimi čustvi. Javno mnenje se v sekundi premakne iz “Begunci so nežni in ranljivi ljudje, treba jim je pomagati!” v “Begunska kriza je velika medijska laž, v resnici barbari prihajajo po naš denar!” Iracionalno sočutje, ki je ustvarjeno s tako lahkoto, je z enako lahkoto tudi odvzeto in nedolžen otrok je že naslednjo sekundo pošast. V tej bitki za zgroženost Facebook uporabnikov so argumentirani poznavalci, ki o temi dejansko kaj vedo, že v naprej poraženi. Vedno bosta zmagala panika in senzacionalizem.

Vse to se ni zgodilo čez noč in brez našega sodelovanja. Sami smo pomagali ustvariti takšno medijsko krajino. Sami smo članke gradili okoli screenshotov vulgarnih tvitov, češ – “folk je to ful klikal, torej je članek uspešen!” Ali se smemo čuditi, da nas ta folk danes več ne potrebuje in gre po svoje informacije direktno na Tviter, kjer dobi ves reakcionistični clickbait na svetu v nesfiltrirani obliki brez nadležnih novinarskih obrazložitev?

Sami smo razvili model “uravnoteženega” poročanja, ki pred kamero sooči dve mnenji in jih predstavi kot enakovredni, čeprav je eden svetovni strokovnjak, drug pa predsednik lokalnega ribiškega društva. Ali se smemo čuditi, da publika nekritično enako zaupa vsem virom?

In sami smo razvili model poročanja, kjer smo pod kvazi-demokratičnim sloganom “hočemo slišati VAŠE mnenje” vse teme prepustili na milost in nemilost anonimnim komentatorjem. Namesto da bi jih kurirali z zdravo uredniško politiko, zdaj uredniško politiko kurirajo oni. Ali se smemo čuditi, da ljudje, ki ne vedo nič o neki temi, mislijo, da njihovo mnenje o njej nekaj šteje?

Sami smo v člankih in kolumnah masturbirali na našo karikaturno podobo Slovenceljna in prikazovali narod kot homogeno enoto s skupno mentaliteto. Ali se smemo čuditi, da danes vsa Slovenija z istim rasističnim vokabularjem obravnava druge narode in vidi 1.7 miljard muslimanov kot homogeno skupino ljudi z eno samo karikaturno lastnostjo, ki jo lahko prikaže ena slikica ali video?

Sami smo strašili srednji sloj in pomagali vladi vzdrževati zgodbo, da je Slovenija kljub pospešeni gospodarski rasti v resnici tik pred bankrotom. Dovolili smo jim vzpostaviti javni diskurz, v katerem je vsak državljan nemogoč strošek in vsaka pravica grožnja za finančno stabilnost države. Se lahko čudimo, da večina Slovencev doživlja nekaj beguncev kot dokončni kolaps ekonomskega sistema?

Sami smo bili s kamerami in mikrofoni na prizorišču vsake Pahorjeve kmečke igre, vsake Janševe provokacije ali Erjavčeve stand up odisejade, ter nagradili populistično obnašanje politikov, ki je super za ustvarjanje klikov in obupno za vodenje države. Ali se lahko čudimo, da naši najbolj priljubljeni politiki v ključnih trenutkih nesposobni jasno in glasno nagovoriti narod in vzpostaviti solidarnost na državni ravni? Sami smo jih ustvarili!

Tiho smo bili ob brutalnih vojaških posegih naših strateških partnerjev na Bližnjem Vzhodu, ko je bilo pobitih milijone muslimanov. Tiho smo bili ob njihovi marginalizaciji in kršenju pravic manjšin po vsej Evropi. O njih smo se oglasili le, kadar je nekje na svetu kakšen zagrešil zločin. Takrat smo vsi postali Čarliji in trobezljali o napadu islama na evropske vrednote, ter slavili rasistične karikature kot edini pravi način prikazovanja muslimanov. In vedno znova smo vneto zagovarjali pravice do svobode govora rasistov kot vrhunec evropske demokracije, zraven pa pozabili omeniti pravice do življenja tistih, ki so dejansko ogroženi in brez kakršnekoli zaščite. Mar današnji ksenofobni internet komentatorji delajo kaj drugega kot ponavljajo za našim zgledom?

In nenazadnje smo sami zvesto objavljali snuff posnetke umorov zahodnih novinarjev in drugih grozot, ki jih je Islamska država lansirala točno z namenom, da bomo to storili. Pomagali smo ISIS pognati srh in sovraštvo v kosti zahodne publike in jo spodbudili k izključevanju svoje islamske manjšine, ki na ta način postane lahek plen za novačenje fundamentalistov. Pomagali smo jim vzpostaviti narativo, po kateri so muslimani grožnja za Evropo, čeprav so resnična žrtev ISIS prav muslimani, ki so jih ekstremisti pobili že na stotisoče in pregnali na milijone. In snuffovski posnetki teh obupanih, razjarjenih pregnancev, ki so jih na evropskih mejah po tisočih prehojenih kilometrih pričakali naši policaji s solzivcem, zdaj Facebook publiki služijo kot dokaz, da so res vsi muslimani barbari. Zato nas današnji strah pred begunci ne sme presenetiti. Kaj smo pa pričakovali? O kulturi, zgodovini in politiki arabskih držav v medijih in šolah desetletja nismo govorili, nato pa čez noč javnost poplavili s srhljivimi videi, v katerih dolgobrade arabske ninje obglavljajo zahodnjake. Senzacionalna zgodba o puščavskih barbarih, ki je pomagala ustvariti toliko klikov, nam je ušla iz rok.

Tako smo prišli do situacije, ko poznavalci niso več relevantni pri oblikovanju javnega mnenja. Vsa novinarska in publicistična elita v državi s svojimi članki po branosti ni prišla niti do kolen ksenofobnemu Facebook postu nekega najstnika, ki je z grafi in zemljevidi  zaskrbljenim Slovencem “dokazal”, da se za valom beguncev v resnici skriva množična posiljevalcev. Jasno je postalo, da je slovenska javnost v zgodovinskih trenutkih, ko je treba navigirati skozi zahtevne odločitve, prepuščena sama sebi. Ljudje, ki se morajo opredeliti do geopolitične humanitarne krize na podlagi posameznih osebnih zgodb si seveda težko ustvarijo kakšno pametno stališče. Zanima jih, ali so begunci “dobri” ali “slabi” ljudje, o čemer se odločijo na podlagi simpatičnosti na slikah. Begunci so seveda in dobri in slabi ljudje, večinoma pomešano v eno, tako kot Slovenci, Američani ali Eskimi, a to nima nobene veze s človekovimi pravicami in svobodo gibanja. Te se ne morejo podeljevati na podlagi všečnosti, debata o beguncih pa je dejansko pristala na tem nivoju – o ljudeh se pogovarjamo kot o potepuških psih, ki si zaslužijo topel dom, če so luškani in pridni, ali pa injekcijo, če lajajo in grizejo.

Takšno razumevanje sveta ima za seboj leta podlage in ga ne moremo odpraviti z nekaj všečnimi akcijami ali udarnimi članki. Ta vlak smo že zamudili. Danes mediji zgroženo gledajo na ksenofobni svet, ki so ga pomagali ustvariti in se moralistično sprašujejo: “Kam je šla človeškost? Kje je solidarnost? Kje je razum?” Ne bodimo naivni. Človeškost, solidarnost in razum ne pridejo iz lufta, ampak jih je vedno znova treba vzpostavljati z garanjem na vseh področjih. Vprašajmo se raje, kje je kritično novinarstvo, kje je dobro šolstvo, kje so odgovorne državne institucije in aktivna civilna družba? Če bomo tem področjem še naprej dovolili propadati, se bo ksenofobija kmalu začela kazati v hujših oblikah, kot so internetni komentarji. To pa je nekaj, česar si ne smemo dovoliti.