SAMOURESNIČUJOČA SE PREROKBA

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v posebni izdaji Mladine (Alternative, zima 2013)

n-toko-miha-blazic

Informativne oddaje Utrip na nacionalni televiziji se spomnim še iz otroštva. To je tisti shizofreni pregled domačega dogajanja v preteklem tednu, ki te vsako soboto zvečer potiska v razmišljanje o samomoru ali selitvi na Novo Zelandijo. Stvar gre nekako tako: v ozadju dramatična glasba, temačni ministri kot kakšni Nazgûli stopajo iz sejne dvorane, sledi izjava vladnega poslanca, ki zagotavlja da je vse v najlepšem redu, nato pa nenaden REZ, dramatično orkestracijo zamenjajo melanholične violine in kamera fokusira na brezposelno mati samohranilko, ki ne more več preživljati hčerke in razmišlja, da bi obe skočile pod vlak. Nato spet REZ, vrne se orkester in kamera zumira na opozicijskega predstavnika, ki cinično napoveduje državni bankrot. REZ, smo že v majhni dnevni sobi 8 članske družine brezposelnih staršev … Na koncu oddaje Nazgûli zajezdijo svoje črne pterodaktile in odletijo vsak na svoj dvorec. Že od kar vem zase dobim po ogledu Utripa vtis, da ima Slovenija še kak mesec ali dva, preden ji dokončno ne zavlada Sauron. Potem pa v nedeljo pogledaš Zrcalo tedna, in ugotoviš, da ne le Slovenija, cel svet postaja kraljestvo teme! Včasih se med gledanjem naših informativnih oddaj zmedem in mislim, da gledam oddajo Doomsday Preppers na National Geographicu.
 
Če nočeš postati podoben tistim paranoičnim nesrečnežem, ki jih National Geographic spremlja pri kopanju podzemnih zavetišč, ne smeš dobesedno verjeti ne našim voditeljem, ne medijem. Opazovati jih je treba z distanco, tako kot zgodovinarji berejo stare verske spise ali antropologi preučujejo rituale odmaknjenih plemen. Ker živim v skupnosti apokaliptikov, si pri razumevanju vsakdana pomagam z raziskavami o apokaliptičnih sektah. Američani jim pravijo Doomsday cults. Gre za specifične verske skupnosti, katerih veroizpoved temelji na prerokbah o prihajajočem sodnem dnevu, torej popolnem materialnem uničenju. Tipični primeri so Peoples Temple vodje Jima Jonesa, Aum Shirinkyo Shoka Asahare, ter SDS Janeza Janše. Raziskovalca Leona Festingerja je zanimalo, kaj se zgodi s pripadniki sekte, potem ko na prerokovani datum ne pride do konca sveta. Velika večina ne le da ostane v sekti, ampak vero v voditelja celo stopnjuje. Festingerju, ki je delal intervjuje s čalni sekt pred in po “neuspelih” apokalipsah, so zaupali, da se je datum premaknil zaradi posredovanja njihovega guruja. Tako je, njihova vera je tista, ki je rešila svet pred uničenjem! Toda hitro je postavljen nov datum in priprave se nadaljujejo. Realnost vedno znova prilagodijo na potrebe kulta, saj bi se sicer počutili kot blazneži. Hmmm…
 
Slej ko prej se te sekte res srečajo z apokalipso. Skoraj vse namreč svojo pot končajo s tragedijo. Tukaj pridemo do zelo zanimivega fenomena samouresničujočih se prerokb. Gre za pojav, kjer človek zaradi prepričanja v resničnost neke lažne napovedi sproži dogodke, ki dejansko pripeljejo do njene uresničitve. Bolj ko se bliža napovedani konec sveta, bolj sekta stopnjuje svoje aktivnosti in s tem privlači pozornost medijev, oblasti in policije. Povečana pozornost je za njih dokaz, da se konec očitno res bliža, zato svoje aktivnosti še bolj stopnjujejo. Začne prihajati do incidentov, ki pripeljejo do večjega nadzora in omejevanja njihovih dejavnosti, to pa seveda sproži še več fanatizma, in tako naprej po spirali navdol. Na koncu dejansko pride do apokalipse. Ta se zgodi v obliki prepovedi sekte, aretacij vodje, včasih pa tudi skupinskih samomorov ali samomorilskih terorističnih akcij. Verniki vse to smatrajo za dokaz, da so imeli ves čas prav.
 
Se mi samo dozdeva, ali so slovenski politiki začeli stopnjevati svoje sektaške aktivnosti, svoje doomsday preperations? Vsak dan je več govora o bankrotu države in prihodu Trojke, o popolni kapitulaciji in izgubi suverenosti. Ali s tem ne privlačijo čedalje večjo pozornost medijev? Ali ne privlačijo čedalje večji nadzor tujih institucij? Ali jim ta povečani nadzor ne služi kot dokaz, da smo res tik pred bankrotom? Nekateri naši politiki in mediji si, podobno kot voditelji in člani verskih sekt, želijo za Slovenijo kar najslabši možen razplet, saj bi sicer vse njihove dosedanje besede izpadle blazne. Zato se bodo še naprej obnašali kot blazneži, do bridkega konca, ko bo kaka tragedija končno upravičila njihovo norost.
 
Vem kaj bi mi odgovorili ekonomisti: “Ne ne, bankrot je nekaj povsem realnega. Številke govorijo resnico, ne moreš tega mešati z nekimi psihološkimi teorijami.” Utemeljitelj teorije samouresničujičih se prerokb, sociolog Robert K. Merton, trdi ravno nasprotno. Še več, svojo teorijo je utemeljil ravno na primeru bank. Zamislil si je situacijo z namišljeno banko, ki posluje zelo uspešno. Kaj se zgodi z njo, če večje število ljudi na isti dan pride dvigniti svoje prihranke? Ko druge stranke opazijo povečano gnečo, jih začne skrbeti. Širiti se začnejo govorice, da nekaj ni v redu, zato vse več strank prihaja dvigniti depozite. Gneča postane že alarmantna in govorice se razširijo po medijih. Zavlada panika in celotna država je prepričana, da je banka tik pred bankrotom. Ta seveda nima na voljo dovolj gotovine, da bi izplačala denar vsem svojim strankam hkrati. Nelikvidni banki tako ne preostane drugega, kot bankrot. Odličen primer, kako lahko popolnoma neutemeljena napoved uresniči samo sebe in v enem dnevu iz uspešne zgodbe naredi tragedijo. Res je, številke so objektivne, toda njihovo gibanje je posledica naših povsem subjektivnih prepričanj.
 
Verjetno bi se tukaj ponovno oglasili ekonomisti in me postavili na realna tla. Rekli bi “Že že, ampak ne moreš trditi, da je bil slovenski bančni sistem zdrav. Negativni cikel nezaupanja je posledica dejanskega slabega stanja v gospodarstvu.” Tu se moram z njimi povsem strinjati, saj krize ni sprožil pesimizem, ampak optimizem. Denar se je preveč velikodušno posojal naokoli v pričakovanju večne rasti. Na delu so bili očitno izjemno pozitivni in samozavestni ljudje, ki so verjeli v čudeže. In to v zelo velike čudeže. V popolnoma blazne čudeže, ki niso imeli nobenih temeljev v realnosti. Pa smo spet pri sektaškemu obnašanju, kajne? Le da tu več ne govorimo o sektah apokalipse, pač pa o njihovem nasprotju; recimo jim sekte pozitivnega mišljenja. Nekateri sociologi govorijo kar o “Kultu pozitivnega razmišljanja”, novi religiji, ki igra še kako pomembno vlogo v politiki in gospodarstvu.
 
Kult pozitivnega razmišljanja v nasprotju s tradicionalnimi sektami gradi na individualizmu. Guruji optimizma nedvomno privlačijo širše množice kot sekte apokalipse, saj namesto vesoljnega potopa svojim sledilcem obljubljajo ureničitev vseh želja. Vzeli so princip samouresničujočih se prerokb in ga obrnili na glavo; če dovolj verjameš v nek pozitiven dogodek, se bo ta prav gotovo zgodil. Vse, kar potrebujete, je optimizem in vero! To sporočilo je skočilo naravnost v srce kapitalizma in že v 80ih so self help guruji, coachi in motivatorji začeli rasti kot gobe po dežju. Po duhovnih tradicijah so posegali zgolj še po potrebi, a njihovi nauki niso zato niso bili nič manj ezoterični. Umetnosti doseganja ciljev prek pozitivnega razmišljanja so učili vse po vrsti, od menedžerjev veliki korporacij do njihovih snažilk. Menedžerji so res postajali vse bogatejši, snažikam pa je šlo malo težje. Nekoga, ki zasluži 50.000€ na mesec se da hitro prepričati, da naravnost privlači bogastvo in so vse njegove sanje uresničljive. Tistemu, ki zasluži 500€ pa se vedno lahko natvezi, da ni vložil dovolj vere, truda in, ..khm, denarja v svoje sanje. Skratka, sam si je kriv, ker projecira negativno energijo v vesolje.
 
Se spomnite sekte Happy Happy, ki se je pred kratkim znašla pod drobnogledom naših medijev in kriminalistov? Energijska gurujka Špela Peternel je za svoje tečaje pozitivnega mišljenja (vse kar rabiš početi je nenehno ponavljati “happy happy happy!”) strankam računala 14,000€, nadaljevalni tečaji pa so dosegali še precej bolj astronomske vsote. Za bogate japije bi to morda bila še sprejemljiva cena, toda njene stranke so bili predvsem ljudje brez denarja. Ljudje v osebnih stiskah iz socialnega dna, ki so za preobrat v njihovi sreči bili pripravljeni plačati karkoli. Sekta Happy Happy jim je obljubila prav ta čudežni preobrat. Za to so si pač sposojali denar, dvigovali življenske prihanke in še kaj. V blagajni Špele Peternel se je v kratkem času nabralo kar za 3 miljone evrov takšnih “naložb”. Ob tem se žal ne moremo izogniti primerjavam s slovenskimi tajkuni. A so se naši politiki in gospodarstveniki v čemerkoli obnašali drugače kot sekta Happy Happy? Prihodnost mlade generacije je izpuhtela v oblakih optimizma upravljalcev skupnega premoženja, ki so nam obljubljali zgodbo o uspehu, če bomo le dovolj verjeli v njo. Menedžerji, ki se jim plače še kar povečujejo, najbrž res verjamejo v pozitivno mišljenje, tako kot vanj verjame Špela Peternel. Tistim, ki plačujemo škodo njihove razsvetljenosti pa so začeli govoriti, da ne verjamemo dovolj trdno. Da naše avre izžarevajo negativnost. “Stop being poor!” bi nam svetovala Paris Hilton.
 
V tej točki pa me bodo spet prekinili ekonomisti … “Čakaj malo, ne moreš kar tako primerjati tržne ekonomije s sektaškimi verami! Kapitalizem vendarle bazira na predvidevanju rasti, na investicijah, za katere sta potrebna tudi optimizem in zaupanje. Menedžerji so samo opravljali svoje delo. To je standardna praksa, nič sektaškega ni v tem.” Da je pri menedžerskem poslu še kako na delu sektaška logika, v svojih delih dokazuje avtorica Barbara Echrenreich. V knjigi “Smile or Die: How the Relentless Promotion of Positive Thinking Has Undermined America” analizira procese, preko katerih so motivacijski guruji prodrli v sam vrh korporativne Amerike. Pridigarji pozitivnega mišljenja so med svojimi strankami ponosno naštevali Lehman Brothers, Merrill Lynch in druge padle velikane finančnega sektorja. Novi kult je menedžerje povsem prevzel. Tako zelo, da so se začeli počutiti kot supermeni, za katere niti nebo ne predstavlja meje. Fascinirani nad svojimi novo odkritimi supermočmi, so popolnoma preslišali opozorila strokovnjakov. Po hodnikih newyorških stolpnic je odmevalo samo še “You can do it!” Ko so njihove pozitivne misli povzročile globalno finančno krizo in miljone ljudi dobesedno čez noč pahnile v revščino, so reagirali v skladu z nauki svojih gurujev: še naprej so razmišljali pozitivno in si izplačali še večje bonuse. O krivdi niso hoteli niti slišati. Gotovo so krivi delavci, ki so izžarevali preveč negativnosti! Premalo so vložili, premalo delali in premalo verjeli v svoje sanje! Oni naj plačajo ceno krize! Menedžerji so v svojih glavah resničnost prilagodili na potrebe kulta, sicer bi izpadli blazni. A vam je to kaj znano?
 
A vrnimo se v Slovenijo. Predstavljajte si, kako divje optimistični so morali biti naši tajkuni, ko so se lotevali miljarde evrov vrednih gradbeniških poslov in menedžerskih prevzemov! Koliko koke moraš posnifati, da prideš do takšne samozavesti? In na kašnih tabletah morajo biti tisti histerični paranoiki, ki rešitev sedaj iščejo v predaji državne suverenosti tujim institucijam? Ti ljudje očitno doživljajo Trojko kot nekakšno vesoljsko plovilo, ki bo s superiorno tehnologijo slovenstvo transportiralo v višjo zavest. Zakaj se vsi tresemo pred islamski fundamentalisti, ko pa imamo toliko bolj fanatične vernike vsak dan pred očmi?
 
Pri opazovanju naših sekt se vedno znova čudim hitrosti, s katero se spreminjajo iz sekt apokalipse v sekte pozitivnega mišljenja. To se zgodi v sekundi, ko vlado zamenja opozicija. Nekdanji optimisti postanejo katastrofiki, in obratno. Najhuje je to, da imata tako ena kot druga stran ponavadi prav, kar se tiče očitkov do nasprotnika, a nobena stran ne zna ravnati drugače, ko je na oblasti. Če med stališči enih in drugih iščete daljnoročne rešitve, lahko hitro obupate. Namesto da bi nam služili kot kompas v temu kaosu, so mediji največkrat le trobila brez lastne refleksije, ki amplificirajo sektaške neumnosti in iz njih ustvarjajo realnost.

Barbara Echrenreich v svoji knjigi zaključuje, da nobena oblika iluzije ni dobra. Enostavno je treba pogledati realnost v oči in se spopasti s situacijo, kakršna je, ne kakršno si jo želimo videti. Na koncu se to izkaže za bistveno manj travmatično pot, kot je nenehno histerično utemeljevanje naših dogem. Šele ko nehamo reševati dogme pred resnico in začnemo resnico reševati pred dogmami, se pojavijo prava vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Slovenija ima takšnih vprašanj cel kup, a se jih ne sprašuje. Kaj bodo počeli naši mladi čez 10 let in kdo bo še poganjal to ekonomijo? Zakaj se še pretvarjamo, da bo trg, ki vse bolj sloni na avtomatizaciji in digitalizaciji dela, nekoč spet ustvaril nova delovna mesta? Zakaj krpamo luknje na že potopljenemu čolnu?
 
Robert Merton nam ponuja pot ven iz uničujočega cikla samouresničujočih se prerokb: “Ponovno je treba definirati napačna predvidevanja, na katerih so zgrajene.” Nič lažjega Robert. Jasno je, iz katerega napačnega predvidevanja izvira naša družbena kriza. Gre za predvidevanje, da bo gospodarska rast neskončna. To je ideja, ki je resnična zgolj še za najvišji sloj in jo pri življenju ohranja neplačano delo vse večjih množic. Ampak narava, ki se prav nič ne zmeni za naša pričakovanja, tem prerokbam postavlja svoje meje. Narava je postavila mejo, koliko lahko planet proizvede in koliko lahko človek skonzumira. In postavila je mejo, koliko ponižanja lahko človek sprejme, da uresničuje sanje nekoga drugega, preden se upre. Za sedanjo ekonomsko ureditev je že zdavnaj prišel sodni dan, mi pa jo še vedno poskušamo umetno ohranjati pri življenju. Sprijaznimo se z njeno smrtjo in pojdimo že enkrat naprej. Cikel propadanja ne bo zlomljen, dokler ne bomo ponovno definirali naših idej o denarju in delu. Radikalno drugače bomo morali misliti državo in komu je sploh namenjena. Trg, kot ga poznamo, ni nič manj fiktiven prostor kot je biblični rajski vrt. Nekateri fanatiki so pripravljeni umreti, da bi njegova podoba ostala kakršna je, a ob koncu dneva ostaja dejstvo, da si ga je izmislil človek in človek si ga lahko izmisli na novo. To niso moje new agerske utopične sanjarije, to je trda realnost. Mnogo resničnejša kot tista, ki jo gledamo na informativnih oddajah.