SLO-TRAILS

“In the animal kingdom, the rule is, eat or be eaten; in the human kingdom, define or be defined.” –Thomas Szasz

dinarski tipDinarski moški

………

Znanstveniki nam že od nekdaj poskušajo ogovoriti na vprašanje, zakaj so nekateri narodi uspešnejši od drugih. Kaj je tisto, kar naredi neko ljudstvo mogočno? Najprej seveda pomislimo na velike vojskovodje ali premetene trgovce, morda na spretne izumitelje in razsvetljene vladarje. Manjkrat pomislimo, da so pomembno osvajalsko orožje kar znanstveniki sami. Navajeni smo podob karizmatičnih pustolovcev, ki odkrivajo nove dežele, za njimi pa pridejo suhoparni znanstveniki in popišejo podrobnosti njihovih herojstev. A pogosto je vrstni red obraten. Najprej v tuje dežele pridejo suhoparni znanstveniki, ki si ljudstva pokorijo tako, da preučijo njihove običaje, popišejo njihovo zgodovino in geografijo, ter vse vidike tuje kulture sistematizirajo v priročne kategorije. Nato šele pridejo osvajalci, oboroženi z dokazi o svoji superiornosti in z zavestjo, da je njihova zgodovinska dolžnost rešiti barbare pred lastnim barbarstvom. Z njimi se ni treba več pogovarjati, ker so vse že zvedeli od znanstvenikov. O njih vedo celo več, kot oni o sebi. Tako si je naprimer Evropa skozi več stoletno zgodovino marljivega preučevanja tujih narodov priborila avtoriteto, da celemu ostalemu svetu reinterpretira njegovo lastno kulturno in intelektualno dediščino.

Vladarji so se dobro zavedali, da to zares postanejo šele takrat, ko njihova superiornost postane splošno sprejeto znanstveno dejstvo. Nikoli ni bilo to bolj jasno kot v času kolonialne ekspanzije, ko so evropski znanstveniki iz vseh panog dobesedno preplavili Orient, da bi izmerili, zapisali in razvrstili vsako podrobnost vzhodnjaškega življenja. O premoči Evrope nad Azijo in Afriko ne priča toliko prisotnost zahodnih vojakov v teh deželah, ampak število knjig, ki je bilo o njih napisanih. Zahod je na temo vzhodnjaške mentalitete popisal na miljone strani, medtem ko so o zahodnjakih pisali le oni sami. Vsak zahodni zatiralski podvig je tako dobil svoje znanstvene knjige; Napoleon je imel zbirko Descriptions de l’Égypte, Hitler je imel Rassenkunde des deutschen Volkes, in celo ameriški sužnjelstniki so se posluževali antropoloških in frenoloških del. Zdi se, da so se v neki točki vse humanistične znanosti trudile dokazati, da je za nekatere narode tuje gospostvo naboljša stvar, ki se jim lahko zgodi.

Tibetexpediton, Anthropometrische Untersuchungen Nemški rasni antropolog Bruno Berger preučuje moškega v Sikkimu

Tako smo tudi Balkanci dobili uradno sliko nas samih iz knjig zahodnih orientalistov, državo pa smo dobili takrat, ko smo začeli pisati lastne definicije. Pri nastanku Jugoslavije je namreč ključno vlogo odigral srbski geograf Jovan Cvijić, neustrašni brkati raziskovalec, ki je prepotoval naš konec sveta po dolgem in počez ter vestno popisal vse človeške in geografske podrobnosti. Njegovo delo Balkanski polotok je postala tista knjiga, ki je na začetku stoletja definirala južne slovane v očeh celega sveta in njih samih. A ker je Cvijić pisal pod vplivom svojih tujih vzornikov in kakopak tudi lastnih ambicij, je ta definicija v sebi že nosila seme uničenja.

Cvijić je bil v vseh pogledih dedič zahodne imeprilistične znanosti, ki za sekundo ni podvomila v to, da se ljudstva med seboj delijo na tista, ki so sposobna demokracije in tista, ki niso. V svojem delu je, kot so to radi počeli zahodni znanstveniki, razdelil prebivalce Balkana na različne tipe. Med drugimi je nastala slavna karakterološka delitev na “gorske” in “ravninske” Balkance. Enačba je bila preprosta: višja nadmorska višina = več možatosti in poguma, nižja nadmorska višina = več ženskosti in pacifizma. Nekakšna geografska “duga kosa kratka pamet”, ki je, zapisana v francoskem jeziku in podkrepljena s podrobnimi grafi in zemljevidi, celo zgledala kot znanost.

cvijicJovan Cvijić

A Cvijić v svojem človeškem laboratoriju Jugoslavije ni le opisoval, ampak jo je ustvarjal. Kot član pariške mirovne konference je leta 1918 namreč igral ključno vlogo pri risanju meja novo nastajajoče države. Tako kot vsi drugi, je narod južnih slovanov moral najprej obstajati kot znanstveno dejstvo, preden je lahko postal politična realnost. Geografi so zato na začetku 19. stoletja z veseljem ustregli političnim potrebam in poiskali tista dejstva, ki so jih potrebovali za uresničitev svojih agend. In kdo bi se lahko uprl, da ob tako veliki zgodovinski priložnosti ne bi dodal še ščepec lastnih nacionalističnih interesov? Na vsakem naslednjem zemljevidu, ki ga je Cvijić narisal, je tako bilo manj albanskega prebivalstva, Makedonci pa so se povsem zlili s Srbi in niso več obstajali. Hkrati je bilo Cvijiću pomembno svoje ljudi prikazati v najlepši možni luči. Tako so Srbi v Balkanskem polotoku postali tisti prebivalci Balkana, ki bi morali upravljati to novo državo južnih slovanov, saj naj bi jih njihova “dinaričnost” naredila naravne voditelje.

Cvijićeva teorija o psiholoških tipih je v različnih variacijah postala izhodišče razmišljanja o Balkanu do konca stoletja. Ideja divjega, prvinskega Dinarskega moškega je močno burila domišljijo znanstvenikov in zaživela je povsem lastno življenje, daleč stran od dejanskih gora. Hrvaški sociolog Dinko Tomašić je Cvijićevo idejo obrnil na glavo in hribovce prikazal kot krvoločne primitivce, ki ves čas ogrožajo miroljubne meščane v ravninah. Vrhunec je zgodba doživela, ko so trije hrvaški sociologi v knjigi Habits of the Balkan heart “dokazali”, da meja med dinarskimi gorskimi vojščaki in zahodno usmerjenimi razsvetljenci poteka ravno v pokrajini, kjer se srečujeta Hrvaška in Srbija. Verjetno nam ni treba posebno poudarjati, kako so te slikovite podobe barbarov prišle kot naročene v času vojne. Dali so občutek zgodovinske nujnosti tako srbskim kot hrvaškim nacionalistom, tujim opazovalcem pa so ponudili preprosto razlago kompleksne geopolitične realnosti. “Ah, kaj pa lahko pričakuješ drugega od primitivnih gorskih divjakov, kot pa da se bodo pobijali med seboj!” Tiste definicije, ki so ustvarile Jugoslavijo, so jo na koncu tudi ubile.

Dinaric-1“Dinarski tip” 

……….

 

Da je tvoj narod zašel v težave ti postane jasno takrat, ko slišiš domače intelektualce nekritično povzemati tuje definicije o sebi. Zato se ob spremljanju številnih slovenskih družbenih komentatorjev počutim, kot da gledam počasen posnetek intelektualnega samomora. Tako kot se v 90ih analitiki niso spraševali, kaj je povzročilo vojno, pač pa kaj je na Balkancih, da so tako nagnjeni k vojnam, se tudi danes ne sprašujejo o vzrokih za gospodarsko krizo, pač pa o vzrokih za balkansko nagnjenost k slabemu gospodarjenju. Pri tem vedno spregledajo, da arhitekti vojne niso bili nekakšni dinarski gorski divjaki, ampak sofisticirani urbani ideologi; intelektualci, ki so selektivno jemali iz zgodovine, geografije in antropologije vse, kar je pač prišlo prav.

Ko je izbruhnila Evropska dolžniška kriza, so se v javni razpravi in medijih ponovno pojavili stereotipni leni Grk, kradljivi Italjan, razuzdani Španec, koruptivni Vzhodnoevropejec in seveda primitivni, bojeviti, necivilizirani, vraževerni, dinarski Balkanec. Namesto da bi pogledali v računovodske knjige veleuglednih evropskih institucij, ki so v ustvarjanju krize aktivno sodelovale, so analitiki raje spet odprli zaprašene orientalistične knjige iz prejšnjega stoletja in obudili debato o primitivni iracionalnosti “južnjakov”. “Zakaj ti ljudje ne znajo gospodariti tako kot mi na Zahodu?”, so se spraševali ekonomisti, ki so uspeli spregledati desetletja finančnih goljufij pod lastnim nosom. V Evropo se je vrnil mitološki Dinarski hribovec, tokrat z misijo, da reši kožo frankfurtskemu bankirju, bruseljskemu birokratu in luksemburškemu davčnemu utajevalcu. Ekonomisti so postali novi orientalisti in nadaljevali tradicijo človeške geografije, ki se ji je po streznitvenem obdobju vojne resna znanost odpovedala.

fpoe_wahlkampf“Naš denar našim ljudem!” Avstrijski propagandni plakat prikazuje stereotipnega Grka

Takšni interpretaciji krize so se ljudje povsod po periferni Evropi uprli. Zavzeli so ulice in glasno zahtevali, da odgovornost prevzamejo resnični krivci. Žal pa so ekonomistom njihovi protesti služili kot le še en dokaz, da gre za primitivna ljudstva, ki se znajo artikulirati le z opičjimi kriki in ropotanjem z lonci. Manjkalo je sodelovanje domačih intelektualnih in političnih elit, ki bi parirali ideologiji iz Bruslja in pomagali uporu dati nujno potrebno politično, organizacijsko in teoretično podstat. Namesto da bi upravičenim zahtevam svojih sodržavljanov dodali institucionalno podporo, so se jih sramovali in se na mednarodnih konferencah kot najstniške grupike hihitali rasističnim opazkam svojih akademskih vzornikov.

Zakaj so misleci, ki so znali z zavidanjem vredno pronicljivostjo secirati ideje domačih ideologov in pomagali strmoglaviti totalitarne režime, bili popolnoma slepi za nevarnosti tujih ideologij? Preprosto zato, ker niso imeli jezika, s katerim bi se jih lotili. Imeli so tisoče knjig o karakterju svojih ljudi, nihče pa ni preučeval mentalitete, običajev, spolnosti, vraževerja in obnašanja zahodnega birokrata. Nobene karakterologije bančnikov nimamo. Nobenega “bruseljskega tipa”. Vse kar vemo o njih, je da uživajo velik ugled, zato najbrž vedo, kaj počnejo. Ljudje bi se upravičeno smejali ekonomistu, ki bi se spraševal “kaj dela Alpskega Švicarja tako nagnjenega k skrivanju ukradenega denarja?”, medtem ko o nesposobnosti gospodarjenja Blakanca lahko govori z vso resnostjo in avtoriteto, podkrepljeno s stoletno akademsko tradicijo. Nekateri narodi so tako zaznamovani s svojimi definicijami, da o njih lahko rečeš praktično karkoli in bo zvenelo kot znanost. Ko pa rečeš isto stvar o zahodnih centrih moči, zveniš kot zmešani mohamedanski čarodej, chemtrailerski teoretik zarote, ki ne verjame v sodobno znanost. Domači intelektualci so zato v veliki meri, zavestno ali podzavestno, pomagali obuditi in ohraniti mite o primitivni naravi svojih ljudi.

 

……

 

Ne preseneča, da nas Googlanje Jovana Cvijića in njegovih balkanskih karakternih tipov danes popelje v neprijetne luknje ultranacionalističnih forumov in rasističnih blogov. Bolj presenečen pa sem bil, ko me je popeljalo do meni sicer ljubega kotička na internetu, kolumne pisatelja Mihe Mazzinija. Ta se je, na moje veliko začudenje, v svojih nedavnih poskusih analize slovenskega vraževerja kar nekajkrat obrnil na brkatega geografa po znanstveno avtoriteto in tako pripeljal mitološki ples nacionalnih stereotipov do njegove naslednje stopnje.

Če je Cvijić utemeljitelj nacionalne geo-psihologije, je Mazzini njegove nauke nadgradil v nekakšno nacionalno kiber-psihologijo, populistično literarno zvrst, ki se poslužuje formule: posti na facebooku + google stats = narodni značaj. Ko dodaš nekaj grafov in pričevanj s terena, deluje skoraj kot čisto prava znanost. Tako Mazzini preko analize Googlovega iskalnika naredi nekaj primerjav z drugimi državami in pride do zaključka, da smo Slovenci najbolj s chemtrails obseden narod na svetu. Svoje izsledke takoj poveže z ugotovitvami Jovana Cvijića o tipični vraževernosti Balkancev in doda še posplošitev, ki ne sme manjkati v nobenem orientalističnem eseju: to so lastnosti “dežel brez renesanse, brez razsvetljenstva in večji del zgodovine brez demokracije”. V ta koš nerazsvetljenih vraževercev je vrgel okoli pol miljarde ljudi, vse od Iberskega polotoka do Kamčatke. Neverjetno, kako natančno se Mazzinijev moralni zemljevid narodov, ki niso sposobni demokracije, ujema s predvojnimi raziskavami nacističnih geografov, ki so beležili vrednost evropskih ras. Očitno sem vendarle pristal na rasističnemu blogu.

bigracemap01.0Nacistični zemljevid prikazuje hierarhijo ras v Evropi

Ironija tega pisanja je ravno v tem, da se pri posmehovanju praznovernemu, z zarotami obsedenemu Balkanu, Mazzini poslužuje iste šalabajzarske metodologije in vraževerne paranoje, kot chemtrailerji. Ko začneš verjeti v svojo lastno teorijo, preprosto vse na svetu postane dokaz zanjo, medtem ko protidokazi čudežno izginjajo, kot Albanci iz Cvijićevih zemljevidov. Tako bo Mazzini kljub dejstvu, da je človeštvo velik kos zadnjega stoletja preživelo v vojnah tudi zaradi ameriške paranoje pred veliko islamsko zaroto in nemškega strahu pred židovsko grožnjo, te narode izpustil iz seznama vraževernih. To bi podrlo njegov moralni zemljevid sveta. Zemljevid bi mu skazilo tudi dejstvo, da je Slovenija že desetletja pod kulturnim vplivom Zahoda, zato mora izvor naše primitivnosti poiskati drugje. Priročno ga najde v mehiških in turških telenovelah, medtem ko zahodni reality showi in Justin Bieber odkotakajo nedotaknjeni. Da bi Mazzinijeva analiza držala, mora iz njih izpustiti vso politično in ekonomsko kompleksnost sveta, cela stoletja človeške zgodovine, velik del svetovne literature in sodobnih trendov, ter vso antropološko znanost zadnjih 50 let. Ko je to storil, lahko miselnost miljonov različnih ljudi, ki so na nekem področju živeli skozi tisočletja, potlači v kategorije, ki se mu kažejo skozi Google trende in knjige srbskega geografa iz začetka prejšnjega stoletja. Seveda je zabavno spremljati, kako Mazzini spreminja naše sosede v miši iz njegovega laboratorija, a prosim, ne mešati tega laboratorija z resničnim svetom.

mazzini grafGoogle trends statistika iz Mazzinijeve kolumne prikazuje vraževerje v Sloveniji

Bodimo čisto jasni, seveda Miha Mazzini ni rasisit, niti nacionalist, niti ni nekakšen sovražnik Slovencev. Govorimo vendarle o zelo širokem avtorju, ki se je večkrat angažirano postavil za interese manjšin in izpostavil najrazličnejša spregledana vprašanja naše družbe. Iz njegovega pisanja je čutiti gorečo željo, da bi šlo Sloveniji bolje in frustracijo nad ljudmi, ki nikakor ne zmorejo upravičiti njegovih pričakovanj. A zanimivo je opazovati, kako hitro in neopazno se sofisticirani mislec znajde v isti mlakuži predmodernega razmišljanja, ki ga najbolj moti na drugih. Očitno je, da bolj ko dokazujemo hribovski provincializem svojega naroda, bolj se sami zaplezamo vanj. In bolj ko narod poskušamo umsko osvoboditi, bolj ga potiskamo nazaj za meje, ki se nam rišejo v naših lastnih glavah.

Tako nihče izmed nas ne bi podvomil v sposobnost Nemcev, da se znotraj ene generacije spremenijo iz strojev za množično ubijanje v miroljubne in produktivne nosilce evropske kulture. Ko pa govorimo o Balkanu, se nam instantno v glavah nariše debela črta, nekje jugo-vzhodno od Donave ali Kolpe ali Save (odvisno od kje prihajate), za katero ljudje nehajo biti živa dinamična bitja in se spremenijo v pradavno pleme, ki ga je možno razumeti le s preučevanjem njegovih ekscesov. Analitik v balkanskem ponavljanju “prastarih vedenjskih vzorcev”, ki jih mora za potrebo svojih teorij vedno znova odkriti, vidi nesposobnost svojih ljudi, da bi vstopili v moderni svet. Toda edini v tej enačbi, ki je nezmožen napredovanja, je on sam; medtem ko ljudje svoje vedenjske vzorce brez težav prilagodijo na vsako novo okoliščino, se analitik nikakor ne more otresti ponavljanja sto let starih znanstvenih teorij. Misleč, da odkriva mentaliteto naroda, nanj le projicira svoj lasten karakter in se privoščljivo norčuje iz svojega odseva. Vrhunec ironije je dosežen v kolumni, ki jo Mazzini naslovi “Zakaj uživamo v uničevanju samega sebe?” Zapis bi bil vrhunski, ko bi ga bil avtor napisal v prvi osebi ednine.

 

………

 

Prehodili smo dolgo in težavno pot, da smo prišli do stanja, ko resni mediji in kredibilni komentatorji več ne smejo govoriti o lenih črncih, o kradljivih Židih, ali o umazanih Pakistancih. Navijači na nogometnih tekmah ne morejo več nekaznovano metati banan v afriške nogometaše. Toda retorika grobega posploševanja in nacionalnih stereotipov se je vrnila v Evropo skozi zadnja vrata, na njenem lastnem pragu, v njej pa sodelujemo prav vsi. Ko se navadimo ponavljati naučene posplošitve tipa “Slovenci se ne znamo iti demokracije”, hitro sledijo tudi posplošitve o tem, česa so zmožni židi, geji, čefurji, trenirkarji, cigani, črnuhi in druge “demokracije nesposobne” skupine. Ko torej dopuščamo, da se politika izvaja na podlagi preučevanja značajev ljudi in njihovega predalčkanja v različne tipe, na široko odpiramo vrata predmodernosti; ksenofobiji, islamofobiji, homofobiji in fašizmom vseh vrst. A ne gre za retoriko, ki bi spontano prihajala iz ust preprostega, neukega naroda. Ne, gre za način razmišljanja o svetu, ki je načrtno vzpodbujen in negovan iz strani politike, medijev in tudi akademikov.

Politiki, ki nas predstavljajo v evropskem parlamentu, svojim tujim kolegom ob vsaki priliki ponovijo, da smo še mlada demokracija, da nimamo tradicije svobode, da ljudstvo ni sposobno razumeti dobronamernih evropskih ukrepov itd… Akademiki in pisatelji hodijo na mednarodne simpozije in kolege zabavajo z zgodbicami o vraževernosti sodržavljanov, kar je akademski približek afriškega navijača, ki meče banane v svojo reprezentanco, ker misli da se bo s tem prikupil belim navijačem. Velik del naše politične in intelektualne elite torej verjame, da je nekaj narobe z njenim narodom in probleme Slovenije tujim institucijam tolmači kot problem balkanske mentalitete. A te ideje našim predstavnikom niso same padle v glave. Na svoje položaje so prišli iz univerz, kjer so se takšnega razmišljanja naučili od svojih profesorjev, ti pa so svoje znanje podedovali od zahodne akademske orientalistične tradicije. Ko torej domači politiki v Bruslj razlagajo moralne težave svojega hribovskega ljudstva, samo sklenejo krog in naučene nauke prinesejo nazaj k nogam originalnega učitelja. Ta lahko reče le: “Sedi, pet!”

Če hočete zvedeti, kaj je narobe z mentaliteto nekega naroda, ne smete preučevati običajev, navad in brskalnih trendov preprostih ljudi. Preučiti morate zapise njihove intelektualne elite. Ljudstvo nima težav s spreminjanjem navad, težave imajo njihovi predstavniki. Pomislimo, kaj so imeli skupnega v razmišlanju tisti voditelji, filozofi in umetniki, ki so svoje narode pomagali pripeljati v moderno, svobodnejšo družbo? Nihče izmed njih ni svojih ljudi smatral za nesposobne dojeti in uresničiti velikih humanističnih vizij. Nasprotno, počutili so se dolžne garati, da bi bile te vizije vredne veličine ljudi. Na drugi strani pa so predmoderne totalitarne režime zaznamovali diktatorji, rasistični ideologi in agresorji, ki so svoje narode videli kot oviro k uresničitvi njihovih idej. Ljudje se morda res zatekamo k neumnim teorijam zarote, a te niso nič v primerjavi z norimi teorijami, ki jih imajo naše elite o nas.