STROKOVNJAK, BOJEVNIK IN MAŠČEVALEC

Besedilo je bilo prvič objavljeno v zborniku “FILOZOFIJA IN POLITIKA SVOBODE IZRAŽANJA V POSTFAKTIČNI DRUŽBI – REFLEKSIJE 2017″Protestors Hold "Not My President's Day" Rally At Trump Tower In Chicago

Nič nenavadnega ni, da med konzumacijo informacij navadni ljudje iščemo tudi komentarje drugih navadnih ljudi. Zanima nas, kaj o današnjih novicah povedo glasovi za šankom, kaj si o njih mislijo župnik, branjevka, sosedje in sorodniki. Naša stališča nikoli ne izhajajo iz preučevanja golih dejstev, ampak iz tega, kako se ta dejstva umestijo v lokalno okolje. Z internetom se to ni bistveno spremenilo – ko beremo novice na spletu, ponavadi preskočimo iz naslovnice naravnost na dno strani, da preberemo ljudsko interpretacijo besedila. Ko spremljamo poročila ali javne dogodke, imamo eno oko tudi na tviterju in facebooku, kjer nam glasovi naših bližnjih dogodke v živo opremljajo z mnenji. Novice vedno dobijo neko legitimnost šele s tem, ko jih potrdijo glasovi od spodaj.

Prav tako ni nič nenavadnega, da je v teh laičnih komentarjih pogosto izraženo nezaupanje do uradnih razlag. Če smo pozorni na njihovo vsebino, bomo v njih pogosto našli izraženo mnenje, da so novice lažne, da jih sponzorira nek skrivnostni tuji lobi, da je glas resnice potlačen… Občutek, da ne gre zaupati uradnim medijem, je od nekdaj bil del ljudske modrosti, katere previdnost v odnosu do oblasti stoji na čisto izkustvenih temeljih. Nekaj posebnega pa je moralo biti v zraku, da je ta občutek nezaupanja, ta skrajna kritičnost do informacij, začela prihajati od zgoraj – od oblastnikov samih. V zadnjih letih so nas namreč prav politiki (in to politiki iz vseh taborov!) najpogosteje svarili, da hočejo neke zarotniške sile utišati resnico. Vseprisotnost laži je postala splošno sprejeto dejstvo – nekakšno stanje duha, ki se je naselilo v evropski in ameriški politični prostor. To je vzdušje, na podlagi katerega je nastala teza o “postfaktični dobi”.

A če se politični nasprotniki strinjajo, da živimo v obdobju laži, se razlikujejo v pogledih na to, kako naj bi zgledala faktična doba pred tem. Kakšen je bil svet preden so mu zavladali lažnivci? V skladu z njihovimi prepričanji so narisali različne zgodovine in v njih tudi umestili trenutke, kdaj naj bi nastopili sovražniki in porušili naravni red stvari. “Včasih smo imeli civiliziran javni dialog, zdaj pa vsak govori, kar mu paše!” “Včasih smo rekli bobu bob, danes pa moramo zaradi politične korektnosti tolerirati čisto vse!”  Za konservativce se je faktična doba končala že dolgo nazaj – ko je sever premagal jug v ameriški državljanski vojni, ali ko so komunisti prevzeli oblast v vzhodni Evropi. Za levičarje se je končala s koncem New Deala, z usihom civilnega boja, z Reaganom in Thatcherjevo. Za liberalce, ki so imeli do nedavnega največ besede pri tvorjenju naše politične realnosti, pa se je faktična era zaključila  šele z Brexitom in Trumpom. Skratka, kot faktično obdobje vedno velja tisto, v katerem je vladala “naša stran”.

Zato ne preseneča, da so prav liberalni mediji tisti, ki so našo ero prvi označili za “postfaktično” in napovedali vojno proti lažnim novicam. Prav oni so gospodovali političnemu diskurzu zadnjih desetletij, zato so se jim zmage opozicije kazale kot napad na resnico samo. Pri analiziranju tega, čemur smo začeli govoriti “postfaktičnost”, je zato treba vzeti pod lupo liberalni pogled na svet, ki je dominiral ameriški in evropski politični prostor v obdobju po koncu hladne vojne. Treba je prečesati diskurzivno polje, ki je omogočilo nastanek današnjega nezaupanja in se seznaniti z igralci, ki se na njem  borijo. Za začetek bi se zato na kratko posvetil javnemu govoru v kontekstu ameriškega liberalizma, nato pa poskušal razviti, kako je ta vplival na oblikovanje tamkajšnjega levičarskega in desničarskega aktivizma. Seveda ne gre za pojave, ki bi bili omejeni na ZDA – to državo sem izbral prav zaradi velikega vpliva, ki ga ima na politični diskurz drugod po svetu.

Država-avion

these-smug-pilots-have-lost-touch-with-regular-will-mcphai

Morda je liberalni ideal “faktične družbe” najbolje zajet v New Yorkerjevi karikaturi, v kateri potnik na letalu vstane in pred navdušeno publiko sopotnikov vzklikne: “Ti vzvišeni piloti so izgubili stik z navadnimi ljudmi! Naj dvigne roko, kdor se strinja, da jaz vozim avion!” Karikatura briljantno uprizori, kako si liberalci predstavljajo politiko: država je avion in politiki so piloti. V njihovih očeh politični proces ni polje političnega konflikta med družbenimi skupinami, ampak nevtralni mehanizem, ki ga zaradi njegove kompleksnosti razume le ozek krog strokovnjakov. Državljanom je bila dodeljena pasivna vloga potnikov, ki se, za lastno varnost pripeti na sedeže, prepustijo pilotom, da jih pripeljejo na cilj. Med letom lahko gledajo filme, poslušajo glasbo, se zabavajo z igricami in kupujejo duty-free izdelke, nikakor pa se ne smejo vtikati v delo osebja. Samo piloti posedujejo dejstva o upravljanju letala, nam potnikom pa jih vsake toliko časa v obliki kratkih sporočil o altitudi in zunanji temperaturi javijo po zvočnikih. Obstaja le en način upravljanja letala in samo norec bi trdil, da pozna boljšega.

Letalo lahko funkcionira kot zdravorazumska metafora za državo prav zaradi konsenza o kapitalizmu in liberalni demokraciji kot edini kredibilni ureditvi.Ker se vsi strinjamo, da je povečanje bogastva državecilj, okoli katerega je treba organizirati družbeno življenje, se država dejansko začne kazati kot nevtralni mehanizem. Smer leta in način letenja torej nista pod vprašanjem – še več, šele samoumevnost te smeri lahko zagotovi potnikom svobodo. “Ker sprejemajo to ekonomsko igro svobode, udeleženci v gospodarstvu proizvajajo soglasje, ki pa je politično soglasje[1]. Država-avion ima zato preprosto nalogo: na čim manj viden način ustvarjati pogoje za delovanje trgov. V takšnem sistemu voditelj ni nekdo, od katerega lahko zahtevamo kakršnokoli ravnanje, ampak je zgolj upravitelj, ki je zavezan spoštovanju pravil mehanizma. Dober voditelj, tako kot dober pilot, razume te mehanizme in pomaga letalu peljati proti cilju (povečevanje bogastva države), slab pa ravna samovoljno in ogroža našo skupno dobrobit. Ob tem se mi v glavi vedno prikaže stavek predsednika slovenskega parlamenta Milana Brgleza: »Naša smer je švicarski model vladanja, kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko[2]«.

V tem kontekstu trg nastopi kot prostor, v katerem se oblikuje naše razumevanje resnice. Vse kar je povedano, mora dobiti svojo potrditev v odnosu do trgovanja. Resnica ni nekaj, kar bi lebdelo na področju duhovnega, ni bitka med idejami ali tekmovanje za legitimnost oblasti – je zgolj stvar ugotavljanja pravih cen in optimalnih izkupičkov, ali pa ustvarjanja pogojev za konkurenco.

Strokovni komentator

rationaldiscourse

Takšna politična ureditev je ustvarila specifičen lik liberalnega družbenega komentatorja, ki ga še najbolj posrečeno opiše ameriška fraza “policy wonk”. To je strokovni komentator – politični analitik, ki bdi nad številkami in zakoni, in ki ga največkrat najdemo v kolumnističnem delu progresivnih medijev. Pomembna značilnost strokovnjaka je, da se ideološko ne opredeljuje. Zanimajo ga le rešitve, “ki delujejo”. V njegovem svetu so zato mediji nekakšni varuhi resnice, ki ne smejo spodbujati ideoloških debat, ampak samo preverjati, če politiki navajajo prave številke. Po njegovem naj bi nas, deležnike v gospodarstvu, zanimalo le to, ali nam je zagotovljena optimalna svoboda trgovanja ali ne. Strokovni komentatorji so v tem smislu nekakšni mediatorji med oblastjo in ljudstvom – osebje aviona, ki neumorno spreminjajo glas trga v glas razuma.

Ko torej govori o razumno vodeni (“faktični”) družbi, si strokovnjak predstavlja družbo, kjer je javni govor omejen na navajanje ekonomskih dejstev, raziskav in napovedi. Vse ideje, ki ne izhajajo iz tega, mu predstavljajo populistično nevarnost, saj navadni ljudje ne morejo razumeti kompleksnosti sistema. Je oster kritik desnega antimigrantskega populizma, še bolj pa ga iztiri levičarski ekonomski populizem. Skozi njegov odnos do nestrokovnih ljudskih komentarjev se zelo jasno zrcali odnos liberalne države do svobode govora: država-avion ljudem “pusti reči, da je prav, da se jim pusti početi stvari.[3] Seveda je v privatni sferi dovoljeno govoriti karkoli, vendar to ne sme vplivati na družbeno življenje nič bolj kot glasba v vaših slušalkah vpliva na let aviona. Uradna politika mora biti nujno v službi ekonomskih dejstev, politična in ideološka razhajanja z uradnimi analizami pa so omejena na polje entertainmenta, še raje pa izgnana v temne kotičke interneta. V privatni sferi ste lahko komunisti ali pa nacional-socialisti, samo nikar ne smetite javnega prostora s temi neumnostmi.

Ne preseneča, da je prav ta razred medijskih puditov ob vzponu populističnih voditeljev in množičnega zanimanja za politiko prvi sklical izredno stanje, ter proglasil našo dobo za postfaktično. Nezaupanje do medijev ni bila več le ljudska modrost, ampak pragmatični ukaz tehnokratov, ki so v porastu anti-liberalnega vzdušja preko lažnih novic videli grožnjo ekonomiji. Temu primerne so bile tudi njihove rešitve: programerji iz Silicijeve doline naj omejijo nevaren govor, izboljšajo svoje algoritme in pomagajo uporabnikom zaznati “fake news”. Sklepali so, da ljudje ne bodo volili Trumpa ali se odločili za Brexit, če bodo spoznali, da te kampanje temeljijo na lažnih dejstvih. Seveda so se motili, a o tem več kasneje.

Kulturni bojevnik

1805clintonobama-1250x650

Pasivno preživljanje časa na sedežu aviona pa je ustvarilo tudi specifično obliko političnega aktivizma, tako na levici kot desnici. Aktivisti, ki so ostali odrezani od resnih političnih debat o prihodnosti države, so sčasoma usmerili svoj fokus stran od pilotske kabine in se začeli ukvarjati z odnosi med samimi potniki. Ker je v tem okolju izražanje političnih mnenj bolj kot vplivu na materialne okoliščine namenjeno zabavi in ustvarjanja lastne identitete, je tudi aktivizem postal neke vrste kulturni performans.

Na levici se je ta proces morda začel s tem, ko se je grassroots politika v veliki meri preselila iz tovarn na študentske kampuse in v nevladne organizacije, svoj fokus pa je iz ekonomskih vprašanj preusmerila v identitetna in kulturna. V prostoru, ki več ne pozna množičnih delavskih organizacij, se je levo politično življenje vse bolj vršilo skozi posamezne medijske zvezdnike in profesionalizirane aktivistične pisarne, ki med seboj tekmujejo, kdo je pravi predstavnik te ali one manjšine. V ta namen so obudili romantične militantne slogane civilnega boja 60ih, antirasizem, feminizem in spolno revolucijo, ter jih poskušali inkorporirati v sodobno medijsko krajino. Tako je nastala zdaj tolikokrat zasmehovana karikatura bojevnika za socialno pravičnost – “social justice warrior”.

Ta lik pa je v zadnjem desetletju postal medijsko najbolj prepoznaven glas na radikalni levici. Igral je ključno vlogo pri organizaciji večjih gibanj in protestov, odrinjenost iz področja ekonomije pa je hkrati povzročila, da so ta gibanja dobivala vse bolj preformativni značaj. Politični boj se je za mnoge dogajal le še na polju kulture javnega govora, njegove nehierarhičnosti in nediskriminatornosti. Spustili so se v spopad s sistemom, a tokrat tako, da so bdeli nad javnim govorom in analizirali obnašanje sodržavljanov, ter v njem iskali reprodukcijo neenakosti. To, kar ljudje verjamejo v privatnih sferah, je nenadoma postalo pomembno. Secirali so jezik sodobne družbe – iskali rasizem v TV serijah, seksizem v rap glasbi, ali transfobijo v jeziku svojih profesorjev. Na kampusih po celotni ZDA smo bili priča protestom, s katerimi se je poskušalo ustaviti tega ali onega govorca iz desnega političnega tabora, pri čemer so se pogosto obračali na medije, upravljalce spletnih strani, dekane in lokalne oblasti, ter od njih zahtevali, da vsem, ki odstopajo od norm vzpostavljenih med civilnim bojem, odvzamejo javne platforme. Levičarski aktivizem je zato v popularni domišljiji postal neločljivo povezan s študentskimi zahtevami po t.i. varnih prostorih in idejo, da je nevarni govor treba čim bolj omejiti.

Nedvomno delamo velike posplošitve, a v grobem lahko trdimo, da je za dominantnost te frakcije levega aktivizma krivo tudi to, da se tako idealno poklaplja v program tehnokratskega upravljanja kapitalistične države. Korporacije so z veliko ihto hitele prevzemati jezik LGBT boja, spolne in rasne enakosti, multikulturnost in diverziteta pa sta postala značilna okraska vsake liberalne politične kampanje,  z vrhuncem v predsedniški kampanji Hillary Clinton, ki je po bogati karieri vojnih posegov in krčenja socialnih pravic postala feministična kandidatka – predstavnica žensk in manjšin. Demokratski establišment, ki se je desetletja boril proti vsaki obliki delavskega organiziranja, ni imel nobenih težav v svoj kanon resnic vključiti simbolne pomežike civilnemu boju. Ustrezalo jim je, da konkretne politične zahteve po socialnih pravicah zamenjajo abstraktne moralne zahteve po socialni pravičnosti. Številkam in grafom so priključili še nekaj fraz o strpnosti, svoje reklame so začinili s še kakšnim temnejšim obrazom ali pop-kulturno referenco. Aktivisti so v teh instistucijah našli zaveznike in financerje, institucije pa so preko njihove podpore dobivale legitimnost.

Maščevalec

charlottesville-alt-right-header

Med potniki aviona-države pa seveda ni nastala le levi identitetni diskurz. Če so se na eni strani zbirali identitetni bojevniki v bran manjšinam, so se na drugi strani istega diskurzivnega polja vzpostavili identitetni bojevniki za pravice belih moških. Ti so civilni boj razumeli kot začetek propadanja zahodne civilizacije, njenega poženščenja in rasnega razredčenja, sebe pa so videli kot maščevalce svoje rase – skupino, ki mora ponovno vzeti v roke usodo sveta. Ker je po njihovem družba že zdavnaj zašla iz pravih tirov, so svoje reference morali poiskati globje v zgodovini, ter se oprijeti ravno tistih konceptov “krvi in zemlje”, ki jih je civilni boj poskušal preseči.

Koncept identitetne politike za belce (ki je, kot vemo, obstajal že dolgo časa) je naletel na posluh ravno v obdobju, ko so se ga levo-liberalne struje najbolj intenzivno trudile utišati. Ne trdimo, da v primerih skrajnih skupin ni tudi res šlo za nevarne ideje, a problem leži drugje: progresivci so s svojim moderiranjem javnega govora iskali tehnično rešitev za politični problem. In politični problem progresivcev je vsekakor zelo resen. Kot je v brezčasnem eseju nekaj let nazaj razdelal Mark Fisher: “The bourgeois-identitarian left knows how to propagate guilt and conduct a witch hunt, but it doesn’t know how to make converts. But that, after all, is not the point. The aim is not to popularise a leftist position, or to win people over to it, but to remain in a position of elite superiority, but now with class superiority redoubled by moral superiority too. ‘How dare you talk – it’s we who speak for those who suffer!’”[4] Ko so levičarji namesto po argumentih posegli po institucionalni represiji govora, so skrajni desnici pomagali utrditi podobo ljudske fronte, ki se bori za svobodo navadnih ljudi. Desničarji so postali edina politična opcija, ki pusti ljudem reči to, kar zares mislijo. Postali so glas ljudi v komentarjih pod internetnimi članki, glas župnika, branjevke, sosede… skratka, glas zdravega razuma, ki se upira logiki degeneriranega globalnega trga, poosebljenega v liberalni levici.

Nacionalistična opozicija je prepoznala energetski naboj teh gibanj in se vse bolj spajala z njimi – od Trumpove povezave z alt-right propagandisti do skrajno desnih strank, ki so priletele v evropske parlamente na krilih anti-migrantskih protestnikov. Tako so zgodbe o starodavnih židovskih klanih, mračnjaške pripovedi o bitkah med rasami, legende o izdajah in pobojih, izbruhnile iz podzemnih odtokov interneta in preplavile mainstream. Vse tiste nore rasne teorije, civilizacijski miti in chemtrails bizarnosti za katere so strokovnjaki verjeli, da so varno skrite v kleteh publishwall blogov, smo spet videli na naslovnicah. Iz obskurdnih desničarskih glasil so se naravnost v državne medije prikotalili jezni strokovnjaki za “islamski um” in “alternativno geopolitiko” – ljudje, ki ne govorijo o gospodarskih kazalcih in makroekonomiji, ampak o krvi in maščevanju, kadar pa se že sklicujejo na grafe in številke, so to statistike posilstev in kriminala med migranti.

Menjava vlog

time

V grobem lahko torej povzamemo situacijo na sledeči način: liberalna tehnokratska država je ustvarila pogoje za nastanek identitetne levice, ta pa je pomagala odpreti vrata identitetni desnici. Zdaj pa se posvetimo še fenomenu, kako je ta desnica povratno vplivala na liberalce – v zadnji fazi smo namreč lahko opazovali, kako je s Trumpom jezik kulturnega boja izpodrival strokovni jezik tehnokratskih voditeljev. Njihov razglas, da zdaj živimo v postfaktični dobi, namreč ni bil klic nazaj k razumu, ampak nasprotno: bil je trenutek, ko je liberalni establishment odvrgel kakršnokoli pretvezo, da zares vlada na podlagi strokovnih kompetenc. Oblast jim preprosto pripada, ker so družbena elita. Hillary Clinton mora postati predsednica, ker je vendarle Hillary Clinton. Financial Times je bil o tem nedvoumen s člankom naslovljenim: “It’s Time for the Elites to Rise Up Against the Ignorant Masses”.

Velik del uspeha Trumpovega tabora je ležal v tem, da je tako uspešno prevzemal vokabular liberalnega establišmenta. Ko je ta poskušal diskreditirati populista tako, da je njegove medijske podpornike označil za “fake news”, je Trump preprosto obrnil sliko in za fake news označil glasila svojih nasprotnikov. Desnica je znala vnovčiti vsak poskus strokovnjakov, da bi zasejali nezaupanje do medijev. S svojim fokusom na fact-checking so liberalci namreč izgubili širšo sliko: težava nikakor ni v tem, da kritiki establišmenta manipulirajo javno mnenje z  napačnimi podatki, ampak da javnost vse manj zaupa establišmentu. Ta občutek prevaranosti s strani medijev pa je bistveno lažje vnovčil Trump.

Njegova zmaga pa ni naučila liberalnega establišmenta, da niso v položaju, v katerem bi bil “fact-checking” učinkovita politična strategija. In bolj ko je njihova tehnokratska vsevednost postajala politično impotentna, bolj so začeli drseti v jezik zarote in zgodovine. Isti mediji, ki so bili polni zaskrbljenih besed o lažnih novicah in teorijah zarote, so se že v prvem mesecu Trumpovega predsednikovanja napolnili s teorijami, da za volitvami ne stoji nihče drug kot veliki lutkar Putin! To so potrdili s tajnimi dokumenti in pričevanji sumljivih virov, ter branjem med vrsticami predsednikovih tvitov. Celoten razred policy wonk strokovnjakov se je uspel prepričati, da so bile volitve ukradene in da za vsem skupaj stoji Rusija. Revija Time je celo izdala slabo fotošopirano naslovnico, na kateri se Kremelj zlovešče razrašča nad Belo hišo. Ni potrebno posebaj omenjati, da je ton njihovega jezika iz visoko strokovnega žargona degradiral v jezni, vzvišeni ton alternativnih zgodovinarjev. Takoj ko so se znašli zunaj pilotske kabine, takoj ko jim je bila odvzeta avtoriteta človeka za volanom,  so z navajanjem “dejstev” začeli zveneti kot lunatični internet troli. Vloge so se zamenjale: medtem ko so desničarji postajali bojevniki za socialno pravičnost, so liberalni tehnokrati postali maščevalci.

Obeti

imgID118018466.jpg.gallery

Vidimo lahko torej, da “strokovnjaki”, “maščevalci” in “bojevniki” niso toliko glasovi nasprotujočih si političnih vizij, kot so izmenične funkcije v sistemu, ki v osnovi ostaja isti. Ne gre za to, da njihove politike ne bi imele različnih posledic na življenjih različnih družbenih skupin, ampak da nobena ni bistveno odstopila od smeri leta. Desnica kljub vzponom ni do leta 2017 nikjer izvedla dramatičnih reform – nikjer se ni pomaknila bližje protekcionistični nacionalni ekonomiji, ni izvedla dezintegracije Evropske Unije, ni ustavila vojaških posegov na Bližnjem Vzhodu. Enako tudi levica v državah evropske periferije ni uspela odpraviti varčevanja ali okoljske degradacije. Avion je nadaljeval svojo smer ne glede na debate med potniki. Populisti marsikje niso izvedli obljubljenega naskoka na pilotsko kabino, tisti, ki so ga, pa so kmalu ugotovili, da bi sprememba smeri zahtevala več kot so sposobni dati. Vse kaže, da je kapitalistična država sposobna preživeti turbulence in nadaljevati z neoliberalnim programom.

Pompozna teza o postfaktičnosti današnje dobe se torej ni rodila iz dejanskih političnih premikov, ampak ravno iz dejstva, da do teh premikov ni prišlo. Bolj ko smo nemočni pred nujnostjo sistemskih preokretov, da se izognemo finančnim, okoljskim in vojaškim katastrofam, bolj se zatekamo v kulturne boje. Debata o tem, kaj je res in kaj ni, je priročno nadomestilo za debato o tem, kako je oblikovan sistem, čemu služi in kdo v njem nadzira vzvode moči. Politični boji so se začeli kazati kot bitke med alternativnimi dejstvi iz preprostega razloga, ker igralci ne morejo obljubljati kakšnega večjega posega v ustroj sistema. Ne glede na to, katera “resnica o migrantih” prevlada, bodo mejni režimi ostali enaki. Mednarodni trgovski sporazumi, varčevalni ukrepi, privatizacija, vojna v Afganistanu…vse to se bo nadaljevalo ne glede na to, katera “dejstva” o njih prevladujejo.

Odprto pa ostaja vprašanje, ali je možno, da je diskurz o postfaktičnosti odprl prostor tudi novim resnicam. Ali je mogoče, da se v tekmovanje med dejstvi pomešajo politične ideje, ki jih ne zanima le to, kateri identiteti bo dovoljeno sedeti v pilotski kabini, ampak kam naj bi sploh leteli. Tom Whyman je zastavil dilemo na optimističen način: “The many articles (and now books) written on post-truth are concerned to diagnose its causes, to propose potential cures. Yet no one is interested in what positive benefits this condition might accrue. They should be.”[5]  Mar ni porušeni sistem liberalnih “dejstev” ravno priložnost, da se v sistem inputira nove, drugačne resnice? Nikakor ne gre podcenjevati možnosti, da se v na novo oživljeni ekonomiji resnic vzpostavi tudi razredna interpretacija sveta – da nastopijo glasovi, ki terjajo dejanske ekonomske posege onkraj liberalne kapitalistične logike. Potencial takšne politike smo videli med energičnimi kampanjami Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki so ju nasprotniki iz obeh strani na vse pretege poskušali zvleči nazaj na identitetno polje. Če volilci res več ne sprejemajo apokaliptične prihodnosti, ki jim jo neoliberalni strokovnjaki predpisujejo kot edino realistično, je to lahko le dobra stvar.

 


[1] Michel Foucault: Rojstvo biopolitike, Kurz na College de France (1978-1979), Krtina, str. 82

[2]26. 9. 2014/Mladina 39

[3] Michel Foucault: Rojstvo biopolitike, Kurz na College de France (1978-1979), Krtina, str. 82

[4] Mark Fisher: Exiting the Vampire Castle, http://www.thenorthstar.info/?p=11299

[5] Tom Whyman, The Baffler – Sweet Sweet Phantasy, https://thebaffler.com/latest/sweet-sweet-phantasy-whyman