UTOPIJE DANES

9a4bcc1edc5d5d94dee4

V zadnjih mesecih mi je končno uspelo zbrati misli, se nekoliko distancirati od dnevno političnega dogajanja in izkoristiti svoje strani v Mladini za nekaj zapisov o odnosu levice do prihodnosti. Pri tem sem izhajal iz ideje, da smo tudi najbolj zagnani socialistični aktivisti pogosto ujeti v sedanje vzdušje brezizhodnosti, ko ni na voljo nobene optimistične vizije drugačnega sveta in ko vlada konsenz, da smo tako ali drugače obsojeni na apokalipso. Kar seveda ni ravno produktivno izhodišče za politično organiziranje. Zastavil sem si nekaj vprašanj o tem, kako so radikalni misleci preteklosti gledali na prihodnost sveta, in kako so s svojimi vizijami posegali v zahtevno politično realnost danega trenutka.

V kolumni “Kdaj pride prihodnost?” sem se spraševal, kako je potekalo ambiciozno načtovanje prihodnosti nekoč in kdo opravlja to nalogo danes. Smo popolnoma prepustili vizionarsko delo miljarderjem in oligarhom? Se lahko levica še loti drznejših in daljnosežnejših programov?

V zapisu “Nazaj k utopiji” sem se ukvarjal z razlogi, zakaj so se nekateri krogi progresivcev začeli navduševati nad idealizirano preteklostjo in kako je “nazaj k naravi” postalo trendi urbano geslo. Zagovarjal sem stališče, da se mora namesto nostalgije in asketizma progresivna levica držati idej modernosti, izobilja in napredka, ki naj bi bil dosegljiv vsem.

V sklepni kolumni “Iskanje poti naprej” pa sem razmišljal o razlogih, zakaj se mora levica za uspeh tudi v aktualnih političnih razmerah opreti na drznejše in daljnosežnejše vizije možnega sveta. Kje so današnje vstopne točke za takšne vizije in kako lahko informirajo našo vsakodnevno politiko?

Zapisi sami po sebi ne vsebujejo nujnih sklepov, na tem področju pa me vsekakor čaka še veliko branja. Namen je bil vzpodbuditi kakšen premislek več na to temo in tudi odpreti vprašanje, kako si lahko politične cilje zastavimo malo višje.