V SLUŽBI RESNICE

selfie
Slika, ki naj bi razkrivala “resnično naravo” beguncev

Ljudje imamo menda radi resnico. Naravnost zaljubljeni smo vanjo. Iščemo jo in iščemo, pa nam jo vedno znova poskušajo prekriti, jo zmaličiti in izkoristiti. Zato hrepenimo po objektivnih in uravnoteženih medijih, ki nam bodo prikazovali vse plati zgodbe. Vsaka medalja ima dve plati.

Tako naj bi bilo tudi v primeru beguncev. “Nehajte jih že enkrat idealizirati!”, je večkrat slišati te dni. Baje da so mediji postali subjektivni, da prikazujejo samo eno plat zgodbe in da zadeve niso tako preproste … Begunci, če jim sploh smemo tako reči, niso le matere z dojenčki in prezeble družinice. “Nehajte nas zavajati! Sami smo videli, begunci so lahko tudi neolikani primitivci, ki za sabo puščajo smeti in fekalije, ki kradejo in celo požigajo! Nismo rasisti, samo hočemo resnico!”

Sam sem očitno prespal to nevarno obdobje, ko smo Slovenci masovno idealizirali prebežnike, a zavoljo lažje pripovedi recimo, da smo do zdaj od medijev slišali le lepe stvari o njih. Če hoče novinar biti objektiven, se mora torej nehati slepiti in pokazati ljudem tudi drugo plat – da se odpravi na mejo in razkrije umazane podrobnosti. Očitno imamo v državi kar precej resnicoljubnih ljudi, ki so opravili to pogumno delo in v medije spravili šokantne zgodbe o ljudeh, ki niso pospravili smeti za seboj, ki so nehvaležno zavračali hrano, se tepli in požigali šotore. Naj gre za facebook objave posameznikov ali naslovnice najbolj branih časopisov, Slovenijo je preplavil val terenskih zgodb o beguncih, ki naj bi uravnotežile naše predstave. Nobena od njih seveda ni rasistična, saj nam zgolj poročajo o resnici. Pravi nestrpneži naj bi kvečjemu bili histerični podporniki beguncev, ki poskušajo utišati resnico in vzpostaviti teror politične korektnosti.

Tako je na dan, ko so se nekateri zdrznili ob naslovnici Slovenskih Novic z bombastičnim naslovom “Zažigali postelje, uničevali stadion“, njen soavtor Tomica Šuljić branil svoje delo z besedami “Ne glede na lastno strpnost do drugačnih počasi postajan nestrpen – do tako imenovanih strpnih, ki zanikajo dejanske težave z begunci.” Tako kot mnogi novinarji, je trdil, da ni rasist, ampak samo hoče pokazati drugo plat zgodbe. Pri tem je njegov glavni vir završki župan in eden večjih zadolžencev v državi Miran Vuk, ki članek popestri s slikovitimi zgodbami o hordah, ki so prišli v Slovenijo izključno z namenom posrati njegov stadion. Zgražanje nad citati kot je “Kjer so stali, tam so scali” naj bi bilo povsem odveč, saj kritiki članka jemljejo besede iz konteksta. Šuljić nam zgolj na več mestih navaja besede hujskaškega politika in se s pravo novinarsko objektivnostjo vzdrži komentarja, da ne bi slučajno deloval pristranski.

Pa si še sami privoščimo nekaj takega raziskovalnega novinarstva. Recimo, da izbrskam sliko Tomice Šuljića, kako ga žura na Metelkovi. Objavim jo z naslovom  “Priseljeninovinar pijančeval v družbi klošarjev in narkomanov” s podnaslovom “Za sabo pustili razdejanje”. Za dobro mero dodam še nekaj slikovnega gradiva, ki prikazuje Šuljića kot uživalca prepovedanih drog, huligana in nacionalista, ki sovraži Slovenijo, za komentar pa vprašam zmešano gospo iz sosednjega bloka.

Verjetno mi ne bi očitali le neokusne diskredititacije posameznika in neumnih stereotipov o Metelkovi, ampak tudi neprimerno hujskanje proti priseljencem, ki jim na primeru parih slik poskušam podtakniti neke skupne negativne lastnosti. V tem primeru se lahko branim kar z besedami Šuljića: “Pa povejte: ali so vse slike ponarejene? Je gospod, ki sredi noči pijančuje na Metelkovi, fotomontaža? Poročila o negativnem ravnanju migrantov samo napihovanje?” Ja, slike so resnične, resnično pa je tudi prikrito sporočilo, ki ga podajajo: takšni ljudje so nevarni za našo družbo, tako kot narkomani in klošarji. Z njimi je treba ravnati drugače, kot z “normalnimi” ljudmi. Vsi, ki osebno poznamo Šuljića seveda vemo, da bi bilo to absurdno, saj je v vseh pogledih zgleden državljan in zgornje slike niso nikakršen dokaz, da bi bilo drugače – v nobenem primeru pa njegova dejanja nimajo veze z vsemi ostalimi priseljenci v državi. Seveda gre za napihovanje! Takšna cenena podtikanja so namenjali priseljencem v 90ih in ni se lepo končalo. Tako se je nekoč pisalo o “dejanskih težavah z Židi”. Danes dobro vemo, da ni šlo za uravnoteženo poročanje, ampak čisto navadno nacionalistično propagando.

Jasno je, da nimamo nobene pravice na podlagi ene slike Tomice Šuljića moralizirati o tem, kakšno institucionalno obravnavo si zaslužijo vsi ljudje s priimki na -ić, ampak točno to počnemo v primeru beguncev. Naše sodbe o karakterju ljudi nimajo kaj početi v razpravi o njihovih človekovih pravicah – še toliko manj, če so ti ljudje ravnokar prepotovali tisoče kilometrov skozi najnevarnejša območja na svetu, v temi prečkali ledeno Sotlo, ure in ure stali na dežju in mrazu brez informacij o tem, kaj tuji policaji  nameravajo z nimi in njihovimi družinami. To je kontekst, v katerem nastajajo pretepi in požari. Novinarji, ki nam ga zamolčijo, ne govorijo resnice, ampak hujskajo.

In tako rasizem v resnici deluje – ne potrebuje hudobnih ljudi, ampak okoliščine v katerih pripisovanje lastnosti določenim skupinam postane normalno in sprejemljivo. Ko se moramo na podlagi nekaj sličic odločiti, ali je nekaj miljonov prebežnikov vrednih pomoči ali ne. Namesto da bi mediji te zablode razbijali, ustvarjajo izredno stanje, kjer so vsak dan maškare in se zato lahko državljani nemoteno oblečemo v male Hitlerje, ne da bi pri tem zgledali hudobni. A ne delajmo si utvar – ko rečemo “begunci za sabo puščajo smeti” ne naslavljamo odpadkov, ampak podajamo svoje mnenje o tem, ali si ljudje iz druge kulture zaslužijo možnost reševanja življenja ali ne. Novinarji, ki mislijo, da to ni rasizem, si še kako zatiskajo oči pred resnico. Očitno se iz nedavne izkušnje s smrtjo ravnatelja niso ničesar naučili o svoji odgovornosti.

Zanimivo je, da se je tako malo resnicoželjnih novinarjev spomnilo vprašati vlado, kaj ima v mislih, ko govori o varovanju države. Kaj konkretno nam sploh grozi? Kdo je ogrožen? Pomislimo, skozi Evropo je v tem času v izredno težkih okoliščinah potovalo sto tisoče beguncev, pa ni bilo ogroženo življenje enega samega Evropejca. Podobno tudi pri nas policija kljub obupnim razmeram ne poroča o nobenih resnih kršitvah. Nasprotno pa je bilo že stotine napadov na begunske centre, tisoče beguncev je bilo izpostavljenih brutalnim razmeram, solzivcu in vodnim topovom, izkoriščanju tihotapcev in lokalnih mafijskih dobičkarjev. Deset tisoče jih je utonilo v mediteranskem morju. Ali ni druga plat begunske krize prav to, da Evropa s svojimi mejnimi politikami ogroža življenja beguncev? Ali ni resnica o beguncih tudi to, da smo z našimi strateškimi partnerji aktivno sodelovali pri destabilizaciji njihovih držav? In če mora za prestopek vsakega izmed njih kolektivno odgovarjati nekaj miljonov beguncev, zakaj tudi mi ne prevzamemo kolektivne krivde za zločine proti njimi? Ne ne, mi nočemo resnice, ki bi od nas zahtevala kakšno znanje. Mi hočemo selfije rjavih ljudi pred gorečimi šotori. Hočemo pretepe, smeti in fekalije.

Morda pa smo v teh dneh zvedeli resnico, in sicer resnico o sebi. Resnico, da nočemo objektivnih medijev, ampak spektakel. Hočemo sedeti doma in moralizirati o nehvaležnosti ljudi, ki jim je naša država med postavljanjem barikad blagovolila dati košček kruha ali star jopič. In vedno se bo med novinarji našlo dovolj vojnih dobičkarjev, da nam to omogočijo.  Dajejo nam točno takšno uravnoteženo resnico, kot jo hočemo slišati: “ostanite doma ali pa se pojdite malo razvedriti v Q-landijo, ti “begunci” niso vredni vaše pomoči.” Nič nenavadnega, da se s tako ihto v komentarjih lotijo vsakega, ki bi želel zbirati pomoč ali pomagati na meji, saj prostovoljci s svojim trudom postavljajo pod vprašaj njihovo zatohlo eksistenco.

V času, ko smo soudeleženi pri tako hudem razčlovečenju ljudi, se lahko vendarle že nehamo spraševati, kakšni ljudje so begunci. Resnično vprašanje je, kakšni ljudje smo mi. Edini uravnotežen odziv na situacijo je solidarnost – zato je treba izreči velik respect vsem ljudem, ki na različne načine pomagajo prebežnikom na njihovi poti in ki od države zahtevajo politiko odprtih meja. To ni idealiziranje beguncev, to je normalen odgovor na stisko sočloveka. Ostale, predvsem novinarje, pa prosim, da pred nadaljnim razkrivanjem “resnice” o beguncih preberete še kaj več kot to, ali v izredno nehumanih razmerah ločujejo odpadke.

 http://www.begunci.net/category/faq/

http://www.begunci.net/ozadja/