VAŠ DENAR

naš denar

Moram priznati, da z velikim zadovoljstvom opazujem triggered skrajne desničarje, ki se jim že dva dni fuzla ob misli, da se je nekaj beguncev peljalo na izlet in da so jih domačini lepo sprejeli. Opažam, da nimajo idej, da so brez vsebine, da so jih ene same spolne frustracije in da v lajfu očitno nimajo drugega dela, kot da nadlegujejo neznance na netu. Dodal bi le žalostno opazko, da so samo desni mediji pokrili protirasističen dogodek, levi in sredinski mediji, ki so nedavno vsi tekmovali za intervju z ekscentričnim vaškegim stražarjem, pa so ob drugačnem statementu domačinov tiho. Ne moremo se čuditi, da imamo v Sloveniji tako enostransko sliko mitološkega podeželja.

Bi se pa na temu mestu lotil zanimivega pojava, ki ga opažam pri desnici in je morda koristen za boljše razumevanje migrantskega boja. Kadarkoli nekdo naredi solidarnostno gesto, se nanj kot po pravilu spustijo očitki, da “naj to počne s SVOJIM denarjem, ne pa z NAŠIM!” Sledijo seveda seznami ubogih domačih revežev, ki so menda prikrajšani, kar pa lahko gladko ignoriramo, saj se tipični middle class moralisti spomnijo revežev le takrat, ko je treba komu kaj odreči. Vidim pa, da tudi podporniki beguncev pogosto trznejo na očitek trošenja davkoplačevalskega denarja in hitijo upravičevati, da gre za samofinanciranje, za dobrodelnost, ali v skrajnem primeru za davkoplačevalsko “investicijo”, ki jo bodo begunci vrnili v proračun z delom in plačevanjem davkov. Vsako takšno opravičevanje je potrebno v celoti zavreči.

Prvič, o čem govorijo ljudje, ko govorijo o SVOJEM denarju? Če stopimo korak nazaj, lahko hitro vidimo, kako absurdna je predpostavka, da vzvišeni slovenski facebook komentatorji s svojim poštenim garanjem vzdržujejo neke brezdelneže iz tretjega sveta. Mar res ne vidijo okoli sebe? Vsaka stavba, v katero stopimo, vsaka cesta, po kateri se peljemo, vsa hrana, ki jo pojemo, vsak telefon ali računalnik, ki ga primemo v roke, vsaka storitev, ki se je poslužujemo… vse to je v veliki meri rezultat dela podplačanih tujcev. Proizvodnja in storitve so povsem globalizirane, delo je razpršeno, kapital pa ostaja centraliziran v parih središčih. Če kdo, potem evropski srednji razred živi na račun podplačanega garanja ljudi z globalnega juga. Še več – živi tudi od surovin, ki jim jih pokradejo centri kapitala, od plenilskih posojil svetovnih bank in od vojne industrije, ki jim uničuje domove. Na to, koliko zaslužimo in koliko nam kupijo naši evri vsekakor vpliva še kaj drugega kot pa naše “pošteno delo”. Kako smešna je ideja, da migranti lepo živijo na NAŠ račun ali da so nam dolžni hvaležnost!

Ko pozivamo k solidarnosti z migranti  torej ne kličemo k dobrodelnosti in usmiljenju, niti h kakšni osebni “pokori” za grehe evropskih kolonialistov. Nasprotno, kličemo k delavski solidarnosti!  Kajti delavski razred se ne deli po državah, pač pa je globalen. Vsi delamo za iste svetovne firme v isti globalni ekonomiji, kapitalistična razred pa nas je razdelil po barvah pasušev (in s tem po barvah kože), da lahko na ta način odreja vrednost našega dela in eno skupino delavcev postavi v tekmovanje proti drugi. Seveda smo nekateri, ki smo se rodili bližje razvitim centrom kapitala, na boljšem od tistih, ki so se rodili v območjih plenjenja… prvi imamo lahko tudi nekaj kratkoročnih dobičkov z izkoriščanjem slednjih. To pa ne pomeni, da nismo na dolgi rok podvrženi enakim procesom razvrednotenja in da so naši interesi bistveno drugačni.

Na žalost pa smo ujeti v ideologijo, ki nam zakriva ta širši pogled. Izkoriščevalci nas ves čas vabijo na njihovo stran, češ da nas bodo zaščitili pred grabežljivimi tujci. Neprestano nas zasuvajo s podobo ubogegaga slovenskega delavca, slovenskega reveža, slovenske matere, slovenskega otroka – kot da bi bil ta nekako ločen od procesov, v katerega so vpeti vsi ostali in ga je možno pred temi procesi obvarovati z zidovi in žicami. In glej ga zlomka, bolj ko se poudarja njihovo slovenskost, manj uspešni so sindikati pri boju za njihove pravice.

Korenine tega gredo pri nas k osamosvojitvenem procesu konev 80ih – takrat je sindikalno gibanje zapadlo v nacionalistično zgodbo o “pridnih Slovencih, ki moramo pošiljati NAŠ denar lenuhom z juga.” Namesto v skupno fronto z jugoslovanskimi delavci se je zlilo z interesi nacionalnih elit in prevzelo nacionalistično retoriko. Vsi vemo, kaj je sledilo, ko so elite spremenile razredne tenzije na Balkanu v nacionalne… Tako smo tudi dobili današnji sistem, v katerem evropski kapitalisti izkoriščajo cenejšega slovenskega delavca, slovenski kapitalisti izkoriščajo še cenejšega bosanskega ali srbskega, mnogi sindikalni voditelji pa vse to mirno gledajo in trobijo o “nacionalnem interesu”.

Zato ne ločujemo med našimi in njihovimi moškimi, našimi in njihovimi ženskami, našimi in njihovimi otroki, našim in njihovim denarjem. To so ločnice, ki nam jih vsiljujejo šefi. Ločujemo le med delavci in kapitalisti. In ne, ni nam treba biti solidaren s slovenskimi elitami, s slovenskimi lastniki ali s slovenskimi nepremičninarji, da bi bili na strani delovnega naroda. Tega hočeš nočeš sestavljamo ljudje s celega sveta in ne moremo zmagati drugače kot skupaj. Na žalost levici manjka prave internacionalne organiziranosti in smo zato omejeni bolj na simbolna solidarnostna dejanja, vsekakor pa nas bo lastno geografsko omejevanje drago stalo.