VOJNI DOBIČKARJI PROTIMIGRANTSKIH SHODOV

wall

Na letošnji dan boja proti okupatorju se nam v Jelšanah obeta nenavaden spektakel: lokalna iniciativa bo priredila shod, s katerim želi državo pozvati k boljšemu varovanju meje. Povod za takšen shod so namigi, da utegne Ministrstvo za notranje zadeve ob povečanih migracijah v občini vzopstaviti začasni registracijski center. Ob takšnih priložnostih se v medijih hitro vzpostavi zlajnana narativa o “zaskrbljenih domačinih” na eni strani in izčrpani policiji, ki kljub pomanjkanju kadra “dobro opravlja svoje delo” na drugi. Manjka pa analiza finančnih in političnih interesov, ki stojijo za vsakim takšnim dogodkom, pa tudi analiza situacije, zaradi katere migranti sploh pešačijo skozi nevarne reke in gozdove. O razlogih za povečanje iregularnih migracij smo tukaj že veliko govorili, zato bi se v tem tekstu posvetil konkretnim igralcem, ki stojijo za lokalnimi protimigrantskimi manifestacijami. Na kratko jih lahko strnemo v štiri skupine: mediji, občani, politiki in policija.

 

INTERESI MEDIJEV

Pri interesih medijev se ne rabimo dolgo zadrževati, saj smo o njihovi vlogi pri vzpostavljanju rasistične histerije slišali že dovolj in vemo, da jih k senzacionalističnemu pisanju o migracijah vodi lov za kliki. Protimigrantski shodi so za njih prvovrstni reality show, od katerega naša prestrašena družba ne more odmakniti pogleda. Pri tem prednjačijo desni strankarski mediji, ki iz teme dejansko znajo narediti šov in tako vzpostavljajo prevladujočo narativo o “nemogočih razmerah” in “zaskrbljenih domačinih”, sredinski mediji pa medtem nepremišljeno sprejemajo njihove premise. To bi težko pripisali čemu drugemu kot novinarski in uredniški lenobi.

Tako jih lahko ta teden spet vidimo nepremišljeno sprejemati premiso organizatorjev protesta, da na meji divjajo nekakšne izredne razmere, čeprav nobena statistika tega ne potrjuje in je število iregularnih migracij že od leta 2016 naprej na ravni dolgoletnega povprečja. Sprejemajo tudi premiso, da je življenje na meji postalo za domačine neznosno in nevarno, čeprav se ob preverjanju izkaže, da je komaj peščica vpletenih kdaj srečala kakega migranta, še manj pa jih je imela z njimi nevšečnosti. Sprejemajo premiso, da migracije prinašajo val kriminala, čeprav vsa uradna policijska statistika to izpodbija in čeprav gre tudi v najhujših primerih za manjše prekrške ali premoženjsko škodo. Sprejmejo premiso, da so divja odlagališča smeti izključno posledica migracij, ki sicer nikoli niso obstajala. Vse navedene premise bi lahko preverili z nekaj kliki, a tega ne storijo in tako tudi v “uglednih” medijih beremo nefiltrirane, nikoli preizprašane šankovske teorije naključnih komentatorjev.

In ker so mediji sprejeli vse dosedanje premise protimigrantskih iniciativ, so primorani sprejeti tudi premiso, da “je potrebno nekaj storiti”. Ve se, da ta “nekaj” pomeni povečati mejni nadzor oz. represijo nad migranti. Pri tem ponovno manjka preizpraševanje tehničnih ovir, ki so se tisočkrat izkazale kot popolnoma neproduktiven poseg v naravo in hkrati za pralnico denarja. Manjka kakršnokoli preizpraševanje metod varovanja meje, ki niso le krute in ilegalne, ampak tudi neučinkovite. Po letih poročanja o isti temi se še vedno noben novinar ne vpraša, zakaj se po 25ih letih konstantnega povečevanja represije iregularne migracije do danes niso zmanjšale?

A tudi če sprejmemo popolnoma vsa izhodišča za debato o migracijah, ki jih medijem vsiljujejo organizatorji, tudi če sprejmemo, da “so ljudje zaskrbljeni” zaradi vloma v kako počitniško hišo ali kupa smeti v gozdu, je šokantno, da noben resen medij ne preizpraša sorazmernosti zahtevanih ukrepov. Ali je dolžna država zaradi manjšega prekrška vpoklicati vojsko, ograditi stotine kilometrov narave, ukiniti mednarodne konvencije in človekove pravice? Je res glavna funkcija države skrbeti, da se nikoli ne bo noben neznanec sprehodil mimo naše hiše? Glede vsake druge teme bi bile takšne zahteve upravičeno obravnavane kot blebetanje vaških posebnežev, v primeru migracij pa jih novinarji obravnavajo z vso resnostjo.

 

INTERESI OBČANOV

Tisti redki mediji, ki so bolj kritično in levičarsko usmerjeni, se v takšnih situacijah žal pogosto zatečemo k refleksu, da lokalce obtožijo rasizma. Čeprav so različni predsodki nedvomno na delu pri organizaciji shodov, je treba poudariti, da sami predsodki brez delovanja drugih interesov ne bi spravili ljudi na ulice.

Če malo razširimo gledišče, vidimo ponavljajoč trend v lokalni grassroots politiki zadnjih 20 let: nasprotovanje kakršnemkoli novem objektu, ki ni supermarket ali krožno križišče. Samo v lanskem letu smo bili priča lokalnim iniciativam proti domu za ostarele, gasilskemu domu in celo asfaltiranju ceste (“ker se bo potem kar vsak vozil mimo!”). Ne gre torej zgolj za rasizem, ampak v prvi vrsti za interes lastnikov parcel srednjega sloja, ki hočejo vzdrževati status quo in ki bodo odločno nasprotovali vsakemu javnemu posegu v okolje, saj skupni prostor vrednotijo le skozi koristi za svoja zasebna zemljišča (podrobneje sem se s tem ukvarjal v tem zapisu). In v bizarnem zapletu okoliščin je prav ta sloj dopustil postavitev rezalne žice skozi njihove parcele, saj jim je država ta poseg prodala kot “varovanje pred še hujšimi spremembami: vdoru tujcev!”  Skupaj z vsakotedenskim medijskim hujskaštvom in varnostno paranojo, ki sta zaznamovali javno sfero v zadnjih letih, je torej povsem logično, da so se želje po statusu quo lokalnih lastnikov zemljšč združili z rasističnimi predsodki do tujcev.

V to zgodbo pa je treba dodati še lokalni delavski razred, ter mlade in romske manjšine, ki v takšnih manifestacijah vidijo priložnost za izražanje nezadovoljstva. Sami seveda od varovanja meje nimajo nič, so pa migranti v odročne kraje, kjer je propadla takorekoč vsa industrija, prvič po dolgih letih privabili TV kamere. In prvič so ti domačini povabljeni, da izrazijo svoje mnenje, ter sodelujejo pri nekem odločanju, ki ga sicer niso deležni pri nobenem pomembnem aspektu življenja – ne na delovnem mestu, ne pri lokalnem proračunu, ne pri urejanju okolja. Politiki in funkcionarji jih poslušajo samo, kadar je govora o migrantih, in nič nenavadnega, da se takrat tudi oglasijo. Na ta način so se interesi lokalnega nižjega razreda in višjega srednjega razreda združili v nasprotovanju migrantom, posledično pa jih spretni politiki lažje organizirajo v svojo korist.

 

INTERESI POLITIKOV

Splošna panika, ki so jo ustvarili mediji in ki so ji podlegli nekateri občani, se politikom kaže kot dobra priložnost za povišanje popularnosti. Ni naključje, da smo pred vsakimi volitvami zadnjih let priča novi “krizi na meji”, saj to stanje politikom omogoča zbližanje z volilci. “Samo jaz vas slišim in jemljem vaše skrbi resno!”

V tradicionalno levem Črnomlju je tako kandidatka SDS Maja Kocjan z vztrajnim protimigrantskim agitiranjem in pomočjo lokalnega strankarskega medija “Moja Dolenjska” prišla v drugi krog županskih volitev, zdaj pa po medijih pozira kot predstavnica Ljudske iniciative proti migranstkemu centru. Belokranjcem v čast je treba napisati, da ta od zgoraj organizirana in strankarsko financirana “ljudska” iniciativa ni uspela na protest zbrati več kot 150 ljudi, in da kljub močni kampanji desnice še vedno obstaja močan odpor do žice.

Bolje pa se je stvari lotil bistriški župan Emil Rojc, sicer član Social Demokratov, ki je z zlorabo županjske moči koncept strankarsko organizirane “ljudske” iniciative popeljal na višji nivo. Njegova iniciativa je storila vse, da bi krajane poenotila v protimigrantsko evforijo – od aplikacije za označevanje migrantskih odlagališč smeti, do groženj lokalnim društvom, ki ne bi sodelovali na shodu. S takšnimi manevri se lahko župan, ki je nedolgo nazaj služil pogojno kazen zaradi predvolilnih manipulacij, kaže kot ljudski junak, ki se bori za malega človeka proti ljubljanski birokraciji in arabski drhali. Pozabimo, da se medtem zaposlitvene možnosti v njegovi občini še naprej slabšajo in da se mladi množično izseljujejo.

Bizaren splet okoliščin je tako pripeljal do zgodovinskega absurda, ko socialdemokrat na Primorskem kliče na pomoč tujo vojsko in zahteva ožičenje svoje občine. Rojc z bolečo preciznostjo kaže resničnost reka, da je “fašizem socializem za idiote”. Skozi njegove geste pa se tudi razodeva zgrešenost taktike levoliberalne vlade, v kateri so SD tiho sprejemali protimigrantske ukrepe, da bi potešili desnico. Vodstvo še zdaj ni spoznalo, da desnice ni možno potešiti – lahko samo postaneš njena kopija.

 

INTERESI POLICIJE

Pri vsej tej norosti ima policija edinstveno priložnost, da izpade kot nevtralen glas razuma, čeprav je vse prej kot to. Ne smemo pozabiti, da so ravno ukrepi MNZ ogromno prispevali k migrantski histeriji.

Dejstvo je, da večno izmuzljiva naloga “obvladovanja migrantskega toka” za policijo v prvi vrsti predstavlja odlično pogajalsko izhodišče za polnenje svojega budžeta. Tako so si v nedavnih sindikalnih pogajanjih policisti uspeli izboriti novih 15 milijonov evrov zaradi obremenitev ob varovanju meje, prav tako pa na račun migrantov v oddelek prihajajo oprema, terenska vozila, ter seveda zaposlitve in nadure. Podobna logika poganja višje funkcionarje na MNZju, ki so uspeli od 2015 naprej bistveno povečati svoje kapacitete in politično moč. Ustanovili so nove urade, ter nase navezali še kup koncesionarjev – med najbolj spornimi so prav polagalci tehničnih ovir, ki so po spornih postopkih prišli do večdesetmilijonskega posla brez vidnega konca. “Izredno stanje na mejah”  je torej še kako koristno za cel kup funkcionarjev in poslovnežev, ki niso nujno rasistični aparatčiki SDS.

Tako na Ministrstvu za notranje zadeve igrajo dvojno igro: na eni strani vzpodbujajo varnostno paniko in v vsakem intervjuju poudarijo nujnost novih ukrepov in sredstev, na drugi pa pomirjujoče opozarjajo, da obvladujejo situacijo in da ni razlogov za sovražno nastrojeno hujskaštvo. Izborili so si mesto nevtralnega arbitorja med “jeznim ljudstvom” (ki so ga v veliki meri nahujskali prav oni) in zmernimi liberalci, ki so jim zdaj pripravljeni dopustiti kakršnekoli ukrepe, samo da bo mir. Minister Poklukar v pravem šarčevskem slogu manevrira med temi skupinami. Vljudno prisluhne obema stranema, a jim po potrebi tudi stopi na prste, če gre katera predaleč.

Prav tak primer je sporni migrantski registracijski center, ki se obeta v Jelšanah. Nikakor ne gre za humanitaren ukrep, ki bi ga smeli levičarji podpirati – nasprotno, gre za represiven ukrep namenjen sistematičnemu sortiranju in vračanju migrantov na Hrvaško. Do zdaj je paranoično sovraštvo do tujcev nekaterih lokalcev omogočalo Ministrstvu postaviti ograje in militarizirati regijo, pri čemer so “skrbi lokalcev” služili kot izgovor, da se utiša leve nasprotnike žice. Zdaj, ko morajo tam postaviti še šotore, v katerih bi ti osovraženi tujci ostajali po več dni, se je hujskaštvo policije obrnilo proti njim in so začeli protestirati desničarji – a nič hudega, saj lahko minister natakne drugo masko in domačinom očita sovražnost in rasizem, v čemer ga bodo mnogi liberalci podprli.

Neizrečena skrivnost je, da varnostna industrija ne rešuje problema iregularnih migracij, ampak ga povečuje. Širjenje njihovih kapacitet torej ne koristi ne domačinom ne migrantom. A ker se absurdnega mejnega režima nikoli ne preizpraša, sta MNZ in policija uspela ugrabiti velik kos državnega aparata in cele regije spremeniti v svoja igrišča, prebivalci (tako levi kot desni) pa jih v slogu ujetnikov s stockholmskim sindromom obravnavamo kot odrešenike, ki nas bodo varovali bodisi pred pobesnelimi desničarskimi ruralci ali pa pred arabskimi teroristi.

 

ZAKLJUČEK

V Beli Krajini in Ilirski Bistrici se je pokazalo, da prebivalci perifernih in demografsko ogroženih regij potrebujejo iniciative, ki bi jim dale glas na nacionalni ravni. A ker ni nihče naslavljal resničnih težav, so to vlogo prevzeli paranoični lastniki nepremičnin in desni politični povzpetniki. Nenavaden preplet interesov med mediji, državnimi institucijami in lokalnimi oportunisti nas je torej pripeljal do bizarne situacije, ko prebivalci depriviligiranih regij namesto novih služb in stanovanj od države zahtevajo vojsko in žico.

Tako smo prišli tudi do levih politikov, ki si gradijo kredibilnost med ljudstvom, ne da bi za ljudstvo rabili kaj narediti. Tako smo prišli do državnih institucij, ki služijo na račun izrednega stanja, ki ga same pomagajo ustvarjati, in do medijev, ki namesto kritične predstavitve dejstev ponavljajo šankovske teorije zarote o tem, kako rešiti problem migracij. Dejstvo pa je, da “problema migracij” ne more rešiti noben od vpletenih igralcev – ne župan, ne občani, ne policija. Ko govorijo o migracijah, skoraj vedno govorijo o nečem drugem. Govorijo o svojih interesih – o svojih parcelah, službah, karierah in političnih ciljih.

Protirasisti lahko še tako obsojamo izjave posameznikov ali skupin, a ne bomo ničesar dosegli, dokler se ne začnemo ukvarjati z interesi, ki rasizem poganjajo, in sistemom, ki takšne interese sploh omogoča. Današnja razprava o migracijah je postala tako debilna, ker levemu delu našega političnega prostora že dolgo manjka analiza globalnih kapitalističnih procesov. Brez razumevanja globalne razsežnosti razrednega boja, so levoliberalne stranke ostale pogreznjene v diskurz nacionalnega interesa – vsi se strinjajo s trumpovsko parolo “Najprej Slovenija!”, samo da na levici zraven še malo obsojajo sovražni govor.

Zato socialdemokrati prebivalcem Vinice ali Jelšan res ne morejo ponuditi boljšega odgovora na njihovo periferizacijo kot “zaprli bomo meje”. Ne znajo razložiti, da isti procesi, ki na pot poganjajo prebivalce Pakistana, Sirije, Alžirije ali Kosova, iz domače periferije odganjajo tudi slovenske otroke. Ne ukvarjajo se s procesi kapitalističnega razlaščanja, vojn za resurse in razgradnje javnih storitev, ki nam jih je naprtila neoliberalna globalizacija. In ker ni političnega projekta, ki bi se na mednarodni ravni boril proti tovrstnim procesom, je levica omejena na to, da ponavlja desne teorije zarote in zasleduje vedno manjše in bolj butaste cilje – kot da bi zaprtje meje, tudi če bi bilo možno, izboljšalo bivanjske pogoje enemu samemu delavcu.