VRNITEV V NORMALNOST

ESx0VvFUwAAGy9f

Na volitvah za predsedniškega kandidata smo lahko nekaj mesecev spremljali obupane poskuse demokratskega establishmenta, da se poenoti okoli pravega obraza za bitko proti Bernieju Sandersu. Ne le, da se niso mogli zmeniti, ampak so vsaka dva tedna dodali še kak novi obraz na seznam sredinskih kandidatov, kot da bi se lahko vsi ti obrazi nekako sešteli v enega večjega človeka. In ko je že kazalo, da je zaradi nesposobnosti in oportunizma neoliberalno vodstvo stranke ostalo brez resne reakcije na Bernieja, je demokratski stroj tik pred odločilnim volilnim dnem le spravil kolesje v zagon. Ko so vsi ostali odstopili (z izjemo Warren, ki je ostala v dirki ravno dovolj dolgo, da je Bernieju odščipnila ključne progresivne glasove) in se je prah polegel, je Amerika dobila svojega sredinskega kandidata, ki naj bi jo odrešil pred populisti kota sta Trump in Sanders. In naključje je hotelo, da je ta odrešenik opotekajoči se dedek z načetimi kognitivnimi sposobnostmi in grozljivo politično zapuščino. Zmerna Amerika je svoje upe položila v Joe Bidena.

Sleepy Joe, kot mu pravi Trump, je morda najslabši demokratski kandidat v sodobni zgodovini. Ne le, da je bil med prvoborci za socialne reze, prostotrgovinske sporazume, kriminalizacijo drog, za vojno v Iraku in pregon študenstkih dolžnikov, ne le, da je trden nasprotnik resne klimatske politike in javnega zdravstva, ampak je tudi obraz najslabše volilne kampanje, kar smo jih do zdaj videli. Po nesrečnih porazih v prvih treh državah je postala strategija ekipe Biden2020 enostavno skriti njihovega kandidata pred volilci, in jim namesto človeka raje prodajati idejo Joe Bidena. Resnični Joe namreč ne zmore treh minut pred kamero, ne da bi koga napadel, se zlagal o svoji zgodovini, se dotaknil kakega otroka z ustnicami ali odtaval v kako bizarno zgodbo o dlakah na njegovih nogah. Demokratski establishment je tako pristal v hudi zadregi, ko v dirko proti medijsko spretnemu Trumpu pošiljajo človeka, ki ne loči med svojo sestro in ženo.

Toda Biden kljub temu prepričljivo zmaguje proti Bernieju in je uspešen tam, kjer Hillary ni bila. Drži se ga avra dobrega starega ameriškega deca, ki je sicer neroden in grob, ampak prav zaradi tega pooseblja ljudskost, ki je bila pri Hillary popolnoma odsotna (in morda so volilci tudi zaradi spola pripravljeni Bidenu spregledati grehe, ki jih Hillary niso). Joe deluje kot vaš rahlo ekscentrični stric, ki mu nihče ne zameri občasnih blodenj. Hkrati nosi avro še vedno popularnega Obame, pod katerim je kot podpredsednik služil 8 let. Američani ne vedo ničesar o njegovi politiki (ta je tudi povsem odsotna v kampanji), za njih je zgolj domač obraz, ki ga že dolgo videvajo. Slovenci ga lahko vidimo kot malo starejšega in senilnejšega Pahorja – našega domačega “salt of the earth” klovna, ki že leta vodi v anketah priljubljenosti, čeprav nihče ne ve točno kaj počne. In kar je za Bidena ključno: ljudi spominja na čas pred Trumpom. Na čas normalnosti.

Prav to hrepenenje srednjega razreda po normalnih časih, ko ni bilo treba gledati Trumpa, se je izkazalo kot glavni in nepričakovani adut proti Sandersu. Bernie je sicer res uspel angažirati milijone navdušenih ljudi v množično kampanjo in 5 let že narekuje politično agendo. Toda v ključnem trenutku je nastopila nasprotna tendenca: starejši volilci, premožnejši volilci in zvesti volilci Demokratov, ki bolj disciplinirano hodijo na volišča, so izbrali “normalnost”. Berniejevi predlogi so jim sicer večinoma všeč, toda bolj kot sprememba sistema jim je pomembna normalizacija. Radi bi samo normalnega kandidata, ki bo premagal Trumpa in nič več kot to. Vse ostalo – reševanje planeta, zdravstva, revščine – so komplicirane in abstraktne stvari, lahko počakajo. In neoliberalci so jim znali pričarati točno takšnega človeka – zdaj morajo le še dovolj dolgo prekrivati njegove slabosti. Na koncu se bo izkazalo, da ti volilci ne bodo dobili ne normalnosti ne politične revolucije, ampak še štiri leta Trumpa.

Verjetno nisem edini, ki ga ta cinična igra neoliberalcev z volilci spravlja ob živce, saj je še kako blizu naši situaciji v Sloveniji. Vsi poznamo igro: “Zdaj ni čas za vaše otročje revolucionarne ideje, zdaj je treba premagati Janšo!” In vsako leto gremo pridno na ulice in na volišča, da nam vsako leto iz vrtiljaka oportunistov na oblast vržejo še večjega dripca, ki se na koncu izkaže celo nezmožen premagati Janšo. Ne glede na to, kako Janša zmaga, pa smo za to krivi levičarji, ki nismo z dovolj velikim navdušenjem požrli gnojnico politične sredine. Povsem enako se bo zgodilo s Sandersom. Ko bo Trump pometel tla z Bidenom, za to ne bodo odgovarjali ljudje, ki so v dirko poslali nesposobnega kandidata brez programa, ampak bodo vsi krivili Berniejeve podpornike, ker so hoteli podati boljšo alternativo.

Ob vsem tem pa bi morali socialisti hrepenenje ljudi po vrnitvi v normalnost jemati resno. V času novih in novih kriz, utegne ta instinkt postati še močnejši. V negotovi situaciji marsikoga prime stockholmski sindrom, ko se mu neoliberalni ugrabitelji začenjajo kazati kot stari prijatelji, njihovi kritiki pa kot grozljivi napadalci. In bolj očitna ko postaja nujnost resnih, celo revolucionarnih sprememb, bolj bo na dan prihajala toksična nostalgija po mirnih časih, utelešenih v političnih oportunistih naše mladosti. Zavladal bo neoliberalni status quo preoblečen v ljudski zdravi razum, okrancljan s kavbojskim klobukom in pobeljenim nasmeškom. Vladajoči razred preko svojih strankarskih aparatov in medijev vsakič uspe sestaviti ravno dovolj široko volilno koalicijo, da spodnese upe levim gibanjem – tokrat je to storil s pomočjo starejše generacije. Kako bomo prepričali te ljudi v nujnost sprememb, v nujnost družbenih konfliktov in razrednega boja? Kako jim bomo dopovedali, da jim vedno bolj groteskni sredinski odrešeniki ne bodo prinesli zaželjene normalnosti?

Boja v Ameriki sicer še zdaleč ni konec. Demokratske volitve so komaj na polovici, in kljub vodstvu skrivajočega se Bidena, tega čakajo mučne javne debate in kamere, medtem pa se po Ameriki širi epidemija in borzna kriza. Ne, Bernie ni v dobrem položaju, toda kdor si upa v tako nestabilni situaciji z gotovostjo napovedati karkoli, zagotovo blefira. Za ameriško in svetovno levico pa je ključno, da je Bernie izjemno populariziral agendo, s katero se strinja večina Američanov, ter povezal gibanja entuziastičnega delavskega razreda, ki niso bila tako živa že 50 let. Socialisti v ZDA so v mnogo boljšem položaju kot pred nekaj leti – imajo svoje medije, svoje organizacijske aparate, svoje liderje in vizijo prihodnosti. Tudi neoliberalci so nekoč zgubili vrsto volitev, preden so v Belo hišo spravili Reagana in preoblikovali svet. Ne glede na izzid volitev, bo delavsko gibanje iz Berniejevega boja prišlo močnejše.