ZAPOMNIL SEM SI PARIZ

zapomnil sem si pariz

8. januarja 2015 sem se intenzivno ukvarjal z vprašanjem svobode govora. Verjetno bi na to že zdavnaj pozabil, a mi je 8. januarja 2019 zavihek “Facebook memories” prijazno ponudil v pogled moj status izpred štirih let in me popeljal na potovanje po neprijetnih spominih. Med drugim se mi je tisti dan zapisalo “Se lahko prosim nehamo pretvarjati, da nas širjenje cenenih rasističnih karikatur in norčevanje iz verskih prepričanj dela pogumne bojevnike za svobodo govora?” Zgražanje je bilo razumljivo, saj so se nam pred očmi ravno vrteli posnetki terorističnega napada na uredništvo francoskega satiričnega časnika Charlie Hebdo, protestniških odzivov francoske liberalne javnosti, hinavskega pozerstva političnih elit, ter smešnih slovenskih novinarjev, ki so se na Prešercu petelinili z napisi “Je suis Charlie”. Na eni strani so bili islamski fanatiki, ki so se imeli za božje odposlance, na drugi strani pa meščanski oportunisti, ki so se imeli za branitelje zahodnih svoboščin. Resnično grozni časi z resnično grozno medijsko narativo.

Ob tem me je spreletelo dejstvo, da moramo štiri leta kasneje še vedno poslušati jamranje rasističnih komentatorjev, ki se imajo za razsvetljenske bojevnike. Da se imajo kljub zmagam ksenofobnih politik širom Evrope in ZDA še vedno za zatirane marginalce. Da še naprej prodajajo svoj bulšit o svobodi govora, medtem ko njihove stranke aktivno preganjajo novinarje in targetirajo opozicijske medijske hiše. In da moramo nič hudega sluteči uporabniki socialnih omrežij zdaj poleg esejistične driske, kakršno je pisal Žiga Turk leta 2015 (“Zapomnite si Pariz”),  na svojih časovnicah tolerirati še bolj zdrizaste zapise (“Zapomnil sem si Pariz”), v katerih se ta isti Turk proglaša za žrtev, ki je komajda preživel politično korektno tiranijo. Desni komentariat nam servira svojo lastno staro pogreto drisko, liberalni komentariat pa se kot razvajeni dojenček poliva z njo, jo razmetava po kuhinji, vsako tretjo žlico pa tudi pogoltne.

Iz debate o svobodi govora ni še noben pameten človek prišel ven, ne da bi smrdel po dreku. Poskusil je Žižek, pa je kmalu postal neločljiv od svojih desnih nasprotnikov. Poskusila je celotna leva tvitosfera, dokler ni sama postala greznica slaboumnih mnenj. In vsak naslednji komentator misli, da bo prav on tisti Indiana Jones, ki bo iz živega blata prišel ven neoporečen. Že štiri leta opazujem ta spektakel, in še nikoli se ni izšlo drugače kot s klavrno kapitulacijo levih govorcev. Preden torej naslednjič zakorakamo v debato o tem, kaj se sme in kaj se ne sme javno izreči, se morda najprej vprašajmo, kdo nas vabi v njo in zakaj. Zakaj je “problem politične korektnosti” sploh postal osrednja politična tema?

Za razsvetljenstvo gre!

Kot je kasneje v svoji knjigi “Kdo je Charlie?” pronicljivo analiziral francoski sociolog Emmanuel Todd, je nenavadno, da je bila prav svoboda govora tista tema, ki je leta 2015 po šokantnem pokolu prevzela javno diskusijo. Mar je res svoboda govora tako bremenila Francoze, da so šli množično na ulice? Nobenega dvoma ni, da je bil napad teroristov na novinarje simbolno dobro preračunan, ampak vseeno – nihče pri zdravi pameti ni mogel misliti, da mu je v Franciji kratena pravica grdo govoriti o muslimanih. Vsak najstnik s pametnim telefonom je vedel, da lahko brez posledic napiše o islamu karkoli mu paše. Odprto rasistični govorci so imeli dostop do vseh platform, od javne televizije do parlamentarnih odrov. Na drugi strani je bilo muslimanom prepovedano vsako javno izražanje verske identitete – do te mere, da so policaji vlekli ženske v burkinijih s plaž. Karkoli so si že mislili o islamu, so Francozi morali vedeti, da muslimani v Franciji nimajo ne političnega ne finančnega kapitala, njihove države izvora pa so še vedno francoske polkolonije. Ideja, da islam zatira svoboščine Francozov je bila več kot očitno privlečena za lase.

Svoboda govora je torej nastopila kot simbolno nadomestilo za nekaj drugega, kar je med protesti ostajalo neizrečeno. Toddova analiza je poskušala razkriti resnično vsebino gibanja “Je suis Charlie”, našla pa ga je v razrednem konfliktu in krizi religioznosti. Sociološki prerez nam namreč razkriva, da so bili protestniki v prvi vrsti izobraženi, Evropi naklonjeni pripadniki srednjega razreda, ki so svoje družbene tesnobe preoblekli v všečno geslo “Vsi smo Charlie”. To so bili ljudje, ki so investirali svoje upe v veliki projekt Evropske Unije, ta pa jim je – skupaj z vero v lepšo prihodnost – razpadala pred očmi.  Ekonomska negotovost v času varčevanja jim je že pošteno načenjala ponos in jih pahnila v krizo identitete. “Naši otroci pa že ne bodo sedeli v čakalnicah zavodov za zaposlovanje skupaj z ostalo drhaljo!” In kot med vsako krizo, se je oblast zaščitila tako, da je srednjemu razredu ponudila nove zunanje nasprotnike, okoli katerih bi se lahko združili. To mesto so zasedli priseljenski delavci, za katere je nenadoma postalo ključno, da so muslimani, za muslimane pa je postalo ključno, da so med njimi tudi skrajneži – sovražniki zahodnih vrednot.

2497F2AF00000578-2905307-image-a-4_1420992750760

Svetovni politiki v Parizu solidarno s Charlie Hebdo.  foto: reuters

Seveda levi predsednik in njegovi izobraženi volilec nista mogla reči, da se jima gabijo muslimani, lahko pa sta reka, da ju skrbi “ohranitev razsvetljenskih dosežkov”. Lahko sta rekla, da ju skrbijo “sekularizem in svoboda govora”… In tako je nenadoma “razsvetljenstvo” s svojimi slavospevi free speechu, postal evfemizem za naraščajočo nestrpnost, ki se je med ekonomsko krizo spet vrnila v dnevne sobe francoskih meščanov. Kdo namreč ogroža svobodo govora? Vsi poznamo odgovor: to so islamski radikalci! Biti “za svobodo govora” v praksi ni moglo pomeniti drugega kot biti proti priseljencem – proti ljudem, ki srednji sloj polnijo z negotovostjo. Proti ljudem, katerih prihod sovpada z zatonom EU optimizma in ki zato poosebljajo vse tesnobe ob propadanju velikega ideološkega projekta njihove generacije.

Na ta način je postala možna etnično obarvana reinterpretacija razsvetljenstva: če hočemo vrniti tisto pravo liberalno vizijo Evrope, je potrebno iz nje odstraniti islamske elemente. Bitka za “svobodo govora” je postala platforma, na kateri so lahko elite ponovno združile roke z vse bolj skeptičnim prebivalstom in jim, vsaj za nekaj časa, vrnile vero v neoliberalno Evropo. Da so to storile pod zastavami vulgarno rasističnih karikatur, bi lahko vzeli kot opozorilo, kaj nas še čaka.

Razsvetljenstvo postane temno

V letih, ki so minila od gibanja Je Suis Charlie, je bitka za svobodo govora postala večmilijardna industrija. Tisoče medijskih šarlatanov, oportunističnih akademikov, Publishwall strokovnjakov za geoploitiko, Youtube vlogerjev, propadlih stand up komikov in lifestyle coachev si ustvarja prihodke s tem, da ljudem vsak dan razodevajo “Resnico o islamu.” Temu so se pridružile še “Resnica, ki jih feministke NOČEJO slišati” in “Resnica, ki je UNIČILA liberalne snežinke”. Dan za dnem, leto za letom nam iz svojih platform kričijo, da se ne bodo pustili utišati. Žalijo sogovorce v pogovornih oddajah, se derejo z odrov na fakultetah, s kamerami v rokah mimoidočim postavljajo provokativna vprašanja… vse v upanju, da jih bo nekdo na gobec in bodo lahko svojim fenom končno dokazali, da so žrtve politično korektnega terorja.

Ni naključje, da free speech industrijo popolnoma dominirajo desničarji. Če je bil edini namen “bitke za svobodo govora” na lepši način izraziti nestrpnost do manjšin, je povsem logično, da je našla svoje najbolj goreče bojevnike na desnici. Te debate niso bile nikoli namenjene zagotavljanju dejanskih svoboščin ljudi – nastopile so kot alternativa družbenim spremembam. In čeprav je vmes politična nekorektnost postala glavna poteza večine svetovnih voditeljev, čeprav predsednik ZDA javno govori o prepovedi vstopa muslimanov in evropski državniki vsem na očeh napadajo migrante, se ti medijski bojevniki še vedno obnašajo kot predstavniki “utišane večine”. Njihovo občinstvo se nikoli ne naveliča poslušati pravljic o tem, da so junaki, ki so si upali pretrgati molk – tudi kadar ne počnejo drugega, kot ponavljajo besede svojih predsednikov.

peterson-velika-_auo

Jordan Peterson v polni dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani  foto: Uroš Abram

Vse to je postavilo liberalce v nezavidljiv položaj. Kaj zdaj, ko so fašisti tisti, ki se borijo za njihove razsvetljenske vrednote, za svobodo govora in politično pluralnost? Kaj zdaj, ko njihovo svetinjo Evropo spreminjajo v peskovnik objestnih nacionalistov? Kaj zdaj, ko odurne Charliejeve karikature, za katere so se tako intenzivno borili, kričijo na njih iz vsakega desnega medija na svetu? Kaj zdaj, ko se z enako brutalnostjo kot na muslimane spravljajo tudi na ženske, geje, delavce javnega sektorja, brezposelne, umetnike…? Narativa o svetosti svobode govora je levičarje potisnila v kot – karkoli storijo, da bi omejili politični vzpon skrajne desnice, je pretolmačeno v napad na  evropske svoboščine in “snežinkavost”. Morda pa vsa tista solidarnost s skrajno rasističnimi časopisi ni bila tako dobra ideja.

A situacija jih ni peljala k bolj poglobljeni analizi. Za levičarje je bila to idealna priložnost, da se nehajo ukvarjati z abstraktnimi principi desnice in se raje lotijo konkretnih politik, ki te principe usmerjajo. Tako kot Todd bi se lahko vprašali, od kje prihaja sovraštvo do tujcev in kaj se je tako spremenilo, da se Evropa množično obrača k islamofobiji? Kaj se v resnici dogaja na nivoju ekonomskih interesov in kakšne politike bi bilo treba promovirati, da se zoperstavimo temu trendu? Morda radikalnejša levica za kaj takega ni bila dovolj organizirana, morda sredinska levica niti ni imela te želje, dejstvo pa ostaja, da je levi pol ostal do pasu zagozden v živem blatu free speech industrije. Namesto da bi jo zapustila, je levica zgolj zamenjala pogled in v središče svojega političnega boja postavila borbo proti sovražnemu govoru. Ljudje, ki so štiri leta nazaj kričali “Jaz sem Charlie”, zdaj pač kričijo “Prepovejmo hujskaške medije!”

Izmuzljivo sovraštvo

Ni težko razumeti, zakaj je med izobraženimi opinion makerji prav sovražni govor dobil toliko pozornosti. To je tista dejavnost desnice, ki najbolj neposredno posega v njihov svet, ki najbolj kazi podobo sicer »normalne« slovenske družbe, in ki občasno prileti tudi na njihova dvorišča. Sovražni govor je kakopak dejanski problem in nikakor ne gre podcenjevati škodo, ki jo povzroča (število napadov na manjšine se je naprimer nedvomno povečalo v času rasističnih kampanj SDS in SLS), toda fokus na sovražni govor levici onemogoča pravi politični premik. Ujeta v živem blatu nikakor ne more ustvariti alternativ, saj se njeni projekti ves čas podrejajo nareku desnice.

Prvi problem boja proti sovražnemu govoru je, da se za dosego ciljev naslanja na institucije – razne komisije, sodišča, uredništva in nadzorne odbore. Na vsak način bi radi, da se sovražni govor odpravi z zakoni. Vsekakor je to kratkovidno. Ne le, da te institucije ne morejo rešiti naših političnih problemov, ampak utegnejo vse zakonske regulacije uporabiti proti nam samim. Vprašajmo se, koga bodo prvo cenzurirali – njih ali nas? Mar res verjamemo, da desnica ne bo uporabila orožja cenzure proti podpornikom beguncev? Mar ne bo pod desno vlado vsaka kritika postala kršitev Janševih človekovih pravic? In ne bo sindikalno organiziranje postalo del »sovražnega govora proti podjetnikom«? Koliko norih odločb bo še potrebnih, preden bo leva javnost dognala, da Vrhovno in Ustavno sodišče nista naddružbena strokovna služba za uresničevanje naše ideje pravičnosti, ampak politično motivirana akterja?

Veliko zaupanje v institucije verjetno izvira iz organizacijske nemoči levice. To je precej razvidno v okoljih, kjer je bila levičarsko delovanje izrinjeneno v zakotja akademskega in kulturniškega sveta, daleč stran od množičnih medijev in še dlje od tradicionalne delavske baze. Na koga se lahko torej obrnemo aktivisti, ko začnejo fašisti dvigati glave? Nobene množice nimamo na razpolago, nobenega organskega odpora, ki bi sabotiral, sesuval in sramotil rasiste… preostanejo nam le državne institucije, sodišča, funkcionarji, direktorji, politiki in dekani, ki jih lahko prosimo, da provokatorjem odrečejo platforme in jih sankcionirajo. In ko to počneš dovolj dolgo, se nam celo razni Šarci in bruseljski birokrati lahko začnejo kazati kot junaški zavezniki v antifašističnem boju. Verjetno ni treba poudarjati, kako je ta naivna drža pomagala desničarjem, da so se svoji bazi predstavili kot borci za svobodo govora malega človeka proti establishmentu.

m48_nas

Naslovnica Mladine, kjer je Marjan Šarec prikazan kot junak zaradi svoje izjave proti sovražnemu govoru

Drugi problem fokusa na sovražni govor pa je ustvarjanje vtisa, da je dejansko edini moteč element fašizma njegov vulgarni jezik, ne pa politika, ki jo ta izvaja. Brez skrbi, kadar je to oportuno, so politiki sposobni povsem zgladiti svoj jezik in se distancirati od skrajnih izjav. A ne imejmo tako kratkega spomina: Cerar ni v štirih letih vodenja države izrekel ene same rasistične izjave. Bil je živo nasprotje charliejevskega hujskaštva, a se bo v zgodovino kljub temu zapisal kot tisti državnik, ki je sprožil neverjetno hitro fašizacijo družbe. Vljudni Cerar je bil tisti, ki je državo ogradil z žico, sprejel nehumani zakon o tujcih, dal vojski policijska pooblastila in postavil voditelje represivnega aparata v središče države. Poleg tega je vodil izrazito protisindikalno politiko in v času gospodarske rasti dajal olajšave zgornjemu sloju prebivalstva. Težko bi to opredelili za karkoli drugega kot politiko sovraštva. Če to situacijo sprejmemo za normalno, če sprejmemo kriminalizacijo revščine, brezposelnosti ali migracij, in se oglasimo le takrat, ko nas zmoti grobo izrazoslovje bolj vulgarnih desničarjev, smo pač del problema. To namreč pomeni, da smo pripravljeni živeti v fašistični državi, pod pogojem, da ta skrije svoje ekscese ter deluje navzven bolj uglajeno. Takšno izhodišče nas tudi pogosto pelje v napačno predpostavko, da so glavni nosilci fašizma v državi »zarukani slovenceljni« – vzvišeni sentiment slovenskega meščanstva, ki ga desnica z velikim uspehom uporablja proti levici.

Kultivirani dialog

Nekaj let nemočnega boja proti sovražnemu govoru je marsikoga pripeljal na rob blaznosti. Dogaja se, da njihova obsedenost z obliko govora prekriva vsebino govora. Ko si tako izčrpan od fašističnega kričanja, si pač bolj kot karkoli želiš videti normalno, približno razumno obnašanje svojih nasprotnikov. To začneš ceniti bolj kot vse drugo. Nekateri levo nagnjeni komentatorji zato bolj kot kateregakoli levičarja cenijo “žlahtnega konservativca” – nekoga, ki se do njih ne bo obnašal kot stekel pes. Obožujejo predstavnike desnice, ki so jim pripravljeni pričarati to normalnost – dobre stare čase, ko so Drnovšek, Petrle in Podobnik lahko skupaj sedeli v gostilni. Janša je poosebljeno zlo, Ljudmila Novak je super. Kolumnisti Demokracije in Reporterja so hudiči, kolumnisti Siola in Financ pa so čisto v redu dečki. Takšnim desničarjem znova in znova ponujajo platformo in se celo ob najočitnejših porazih trepljajo po ramenih, češ da je “zmagal dialog”. Važno je, da vzdržujemo kultivirani ton in citiramo dovolj grških filozofov, pa tudi če se moramo pogovarjati o parazitskih prejemnikih socialne pomoči ali genetski motenosti gejev.

posvet-prs-696x461

Razprava o svobodi govora in sovražnem govoru s predsednikom Pahorjem. foto: Twitter Boruta Pahorja

In tako smo pri Žigi Turku. Pri zavoženem funkcionarju, ki nima ne intelektualne teže, ne organskega sledilstva, a ga levi komentariat še vedno obsedeno spremlja. Verjetno zato, ker del tega komentariata želi za vsako ceno ohranjati privid svobodne izmenjave mnenj med političnimi nasprotniki. Turk je zapolnil to potrebo leve sredine – nudi ravno dovolj toksična mnenja, da se mora načelna leva tvitosfera konstantno odzivati na njih, hkrati pa za razliko od ostalih desničarjev ta mnenja namesto v pasji lajež zapakira v nekaj, kar naj bi delovalo kot sofisticirano argumentiranje. In s tem privabi levičarje, da zakorakajo v živo blato njegovih argumentov, ter se začnejo utapljati v njih. Posledično je Turk v javnosti dojet kot intelektualec, katerega mnenje je treba slišati, tudi če se z njim ne strinjamo. Tako postane možno, da se totalen šarlatan danes pojavlja kot strokovni komentator na forumih o svobodi govora, da ga na svoje konference vabijo Socialni Demokrati in da se redno pojavlja v liberalnih talk šovih. In bolj ko ga vse strani vabijo na javne razprave, bolj se predstavlja kot žrtev politično korektne cenzure.

Ta ritual postaja že res težko gledljiv. Nikoli se nihče nič ne nauči in nič se ne premakne naprej. Zavoljo higieničnosti slovenskega političnega tviterja zato predlagam vsakemu, na si naredi majhno uslugo in nastavi Turkove tvite na “Mute”. Res, ni vam treba brati tega sranja. Turk je mrtvo drevo, ki plava po zatohlem močvirju slovenskega medijskega prostora in ki nad površino ostaja zgolj zaradi vaše obsedenosti z njim. Na desnici z izjemo parih starih konservativcev nikogar ne zanimajo njegova mnenja. Zakaj bi jih? V času, ko lahko predsednik ZDA reče “grab her by the pussy!” in je desno norčevanje iz politične korektnosti že multimiljonska industrija, Turk uspeva še rasizem narediti dolgočasen. V njegove veje se vsake toliko časa ujame kakšen nov desničarski trend, sem in tja ga kakšen vetrič rahlo zaziblje po mlakuži, da alge na njem malo zavalovijo, a to je tudi vse. V medijih ohranja najbolj plesniv brezdušen brand konservativizma, ki si ne upa odkrito sovražiti musimanov in namesto tega svoje občutke raje zakopava v dosadne kontemplacije o “civilizaciji, ki je zgradila Elizejske poljane, Tuilerije in Slavolok zmage, katedralo Naše gospe, cerkev Svetega srca, Eifflov stolp, ki je narisala umetnine v Louvru in Orsayu, ki je človeštvu dala ljudi, kot so Devica Orleanska, Louis Pasteur, Marie Courie in Claude Debussy…” Ko preberem nekaj takega se mi nenadoma stoži po rasitičnih krikaturah Charlie Hebdo… Če že res hočete debatirati s kom na desnici, je Andrej Šiško stokrat bolj relevanten sogovorec.

O čem svobodno govoriti?

Čas protestov “Je suis Charlie” je hvala bogu minil. Danes so na francoskih ulicah Gilets Jaunes, ki se ne pretvarjajo, da se jim gre za razsvetljenske vrednote. To ni gibanje meščanstva, ki hoče vrniti stare hierarhije, ampak gibanje tistih, ki jih hočejo porušiti. Gre se jim za dostojanstvo, ki jim ga elite niso pripravljene dati. Zato tudi ni možno, da bi s temi množicami marširali svetovni voditelji, kot so počeli 2014. Rumeni jopiči svobodno govorijo, naj se voditelji jebejo. Naj se jebe njihova Evropa. Naj se jebejo Elizejske poljane, Tuileries in Slavolok zmage. Rumeni jopiči so znamenje pretrganega zavezništva med ljudstvom in oblastmi. Med vso kakofonijo mnenj, ki se prepletajo v tem kaotičnem gibanju – od rasističnih do skrajno levih – se je vendarle skristaliziral en jasen konsenz: ali si na strani kapitalistov, ali pa si na strani množic. Oboje hkrati ni več možno.

661-afp-news-da2-538-e9756d1f127d31ebd0a5683510-000_1DI519-highDef

Rumeni jopiči pred slavolokom zmage   foto: AFP, Eric FEFERBERG

Rumeni jopiči so torej sklenili krog: Francija je prišla do točke, ko se lahko o razrednih konfliktih govori direktno, ko sta tako rasizem kot prezir do hierarhij jasno izraženi in korakata vsem na očeh. Pogovori o svobodi govora in razsvetljenskih vrednotah v takšnem okolju izvenijo v prazno. In s tem nam Rumeni jopiči postavljajo ključno vprašanje: zakaj še vedno debatiramo o svobodi govora z irelevantnimi debili? Končno je nekdo stopil ven iz blata, v katerega so nas potunkali – jim ne bi sledili? Mar je res treba ovinkariti in se pretvarjati, da se pogovarjamo o abstraktnih principih, ne pa o materialnih interesih? Da ne gre pri debatah o svobodi govora za nič drugega kot razredni obračun? Se ne bi bilo bolje soočiti z resničnimi silnicami, ki te debate poganjajo?

Saj ni tako težko videti, kaj se dogaja: živimo v obdobju vse večje domače in globalne razslojenosti, na kar liberalizem ne ponuja zadovoljivih odgovorov. Ljudje se zato obračajo k drugačnim razlagam in po svojih najboljših močeh iščejo smisel v svetu, kjer jim nihče več ni zmožen obljubiti lepe prihodnosti. Politiki hitijo iskati nove narative, za katere upajo, da bodo ohranile zdajšnja razmerja moči. Na pomoč jim je prišla islamofobija. Zdaj preko rasizma višji sloj poskuša razdrobiti delavski razred po etnijah in vpoklicati solidarnost srednjega razreda, češ da so oboji ogroženi od muslimanske drhali. Vera srednjega razreda v multikulturno Evropsko Unijo se je morda izpela, na njeno mesto pa vstopajo nova zavezništva nacionalistov pod zastavo “zahodne civilizacije”. Z njimi pa se vzpenja tudi novi razred medijskih ideologov, ki skrbijo za legitimacijo teh idej. Tako smo dobili Petersona, Spencerja, Mila, McGuinessa, Harrisa, Shapira, Šiškota, Brščiča in Generacijo identitete. Ti so judem ponudili privid upora proti sistemu, moralnim avtoritetam, staršem, spreminjajočim se spolnim vlogam… In kapitalistični razred je lahko povsem zadovoljen s takšnimi “upori”, ki v osnovi ne dosegajo drugega kot da ohranjajo status quo. 

Z narativo nove desnice se seveda ne moremo strinjati, moramo pa razumeti, da zapolnjuje družbeno praznino, ki je za ljudi še kako resnična. Odgovarjajo na jezo, izgubo identitete, tesnobo. Prišla je, da nas odreši pred zevajočim prepadom politične nemoči, ki ga imamo pred seboj. Zato odgovor levice na ta pojav ne more biti institucionalno omejevanje govora – le kaj bi s tem dosegli razen odtujitev ljudi? Odgovor levice tudi ne more biti podvojena podpora obstoječim političnim institucijam, ki so toliko ljudi pustile na cedilu – s tem se postavimo na stran tistih, ki hočejo ohraniti družbene hierarhije takšne, kot so. Odgovor levice vsekakor ne more biti debatiranje s fašisti – saj moč njihove strani ne temelji na argumentih, ampak na čustvih, ki jih ti argumenti sproščajo. Odgovor sploh ne more biti na polju govora. Priti mora v obliki politične akcije, ki lahko preusmeri jeza ljudi v konstruktivne projekte.

Sence tega že vidimo v mnogih gibanjih. Rumeni Jopiči kažejo, da je jeza proti brezposelnosti, izkoriščanju, uničenju okolja in nedostopnosti stanovanj skupna tako levo kot desno usmerjenim delavcem. Če jim levica lahko ponudi politično alternativo, za katero se jim bo splačalo boriti, bodo morda jezo usmerili na prave tarče: proti korporacijam, velikim onesnaževalcem, finančnikom in nepremičninarjem. Sicer jo bodo morda usmerili na tujce in manjšine. Organizacije, ki se namesto z gradnjo takšnih platform zapletajo v debate, kaj lahko in česa ne sme reči kak kolumnist, so zato obsojene na propad. Če nam je všeč ali ne, si ljudje utirajo lastne poti do političnega udejstvovanja, te pa so v veliki meri zaobšle modrovanja na okroglih mizah in v tviteraških spopadih. Kam nas bodo usmerile, bomo v Franciji morda videli že kmalu. Preden boste torej danes tvite Žige Turka nastavili na “mute”, si kljub vsemu velja nekam zabeležiti njegov stavek: Zapomnite si Pariz.