ŽIVE MEJE

CPNhJ1XWEAE8QFK.jpg-largefoto: Jure Trampuš

Špekulacij je končno konec. Konec teorij zarote, konec šokantnih Youtube posnetkov, internet memov in battlov v Facebook komentarjih. Konec je prepirov o tem, kaj nas čaka. V Slovenijo je vendarle prišel prvi večji val beguncev. Zdaj greste lahko na mejo ali v katerega izmed začasnih centrov in točno preštejete, koliko je moških, koliko žensk in otrok. Lahko si jih greste od blizu ogledati, preverite koliko orožja imajo na sebi, jih vprašate od kje so prišli in zakaj so tu. Številni so storili prav to in našli – ne boste verjeli – ljudi, ki bežijo pred vojno. Družine z otroki, ki so izčrpani in izmučeni od dolge poti. Niso več številke in abstraktna grožnja, ampak ljudje z imeni, obrazi in zgodbami. Niso več internet fenomen, ampak resničen del našega sveta.

Konec je tudi ugibanj o tem, kaj bo storila Slovenija. Uvedla je nadzor nad mejami in se lotila nemogočega lova na ljudi. Večjim skupinam so policaji v polni bojni opremi preprečili prehod – očividci poročajo, da so se jim pri tem celo posmehovali. Nazaj na Hrvaško seveda ne morejo, zato bodo begunci jutri spet tam, in pojutrišnjem tudi. Vsakič bo manj smešno. Tiste, ki so prečkali mejo po drugih poteh zdaj pobirajo v marice in jih vozijo v zbirne centre. Najprej jih oglobijo za ilegalen vstop v državo, nato jim zaračunajo še 20 evrov na dan za bivanje za zapahi v vojaški luknji. Vzemejo jim telefone in jih odklopijo od zunanjega sveta. Tako so primorani zaprositi za azil, kar pomeni, da jih čaka vrsta ponižujočih pregledov, nato pa več let trajajoči birokratski postopek. Ob prvi priliki bodo poskušali nadaljevati pot nekam, kjer imajo boljše možnosti in ne bodo gnili na obrobju družbe, ki jih prezira.

V naslednjih dneh se bo to število večalo in državni birokratski sistem, bog se ga usmili, ne bo več sposoben procesirati nekaj sto ljudi na dan. Sledilo bo bolj panično in bolj agresivno zapiranje meja. To vemo iz primerov Madžarske, Makedonije in drugih držav. Tisti čakajoči med območjem Schengena, v katerega ne morejo, in Hrvaško, v katero tudi več ne morejo, bodo vse bolj obupani. Pritisk se bo večal, robocopi pa bodo nanj odgovorili z vodnim topom ali solzivcem. Na Facebooku bomo videli zgrožene objave o tem, kakšni nasilneži da so begunci, ki so komaj prišli, pa se že tepejo s policaji.

Vse to početje v imenu varnosti in spoštovanja pravil pa je seveda brez smisla, to vedo vsi odgovorni. Gre za sprenevedanje pred dejstvom, da je velik del sveta postal vojna cona in da je prvič po drugi svetovni vojni toliko ljudi ostalo brez domov.  Primorani so nekje poiskati varno zavetje pred metki in bombami. Tako ali drugače, zlepa ali zgrda, bodo prišli do svojega cilja, kajti poti nazaj za njih ni. Zato v resnici ne izbiramo med odpiranjem ali zapiranjem meje pred njimi, ampak le med načini, kako jim jo odpreti. Ali v tem procesu iz njih narediti ilegalne osebe obsojene na večno marginalizacijo, ali jim čim bolj olajšati pot in hitro integracijo. Katera od teh možnosti se vam zdi bolj varna? Tisti mladenič, ki mu je danes slovenski policaj po tisočih prehojenih kilometrih sestrico pošprical s solzivcem in ki ima pred sabo nekaj neplodnih let v azilnem domu za premišljevnje o tem, bo v prihodnosti vsekakor večja grožnja za Evropo, kot pa tisti, ki je naletel na topel sprejem in sistemsko pomoč. Tako ali drugače pa bo nekaj časa del Evrope, če vam je všeč ali ne.

Kakšni so sploh racionalni razlogi za zapiranje meja? Poglejmo na hitro številke. Od 12 milijonov sirskih beguncev, ki jih je ostalo brez doma, jih je za azil v Evropi zaprosilo le 250 tisoč – toliko kot jih obišče kak večji gasbeni festival. Tudi če je realna številka prihajajočih ljudi 4-krat večja, bi to evropsko prebivalstvo povečalo le za dobro desetinko odstotka – in to na kontinentu, ki se tako ali tako hitro stara in nujno potrebuje nove priseljence, da trenutni ekonomski sistem sploh funkcionira. Povedano drugače, če v EU ne bi prihajali novi priseljenci iz Bližnjega Vzhoda, bi jih ta morala uvažati – točno tako kot Nemčija, Francija, Velika Britanija in druge bogate države počnejo že desetletja in kar drži stopnjo produktivnosti na sedanji ravni. In če ostanemo pri Sloveniji, ki ni najbogatejša v EU – tudi deset ali dvajset tisoč novih prebivalcev ne bi nadomestilo število ljudi, ki se jih je v nekaj letih odselilo, upokojilo ali umrlo. Absurdno je trditi, da sedanji val beguncev destabilizira Evropo. Absurdno je govoriti o krizi, o varnostnem tveganju ali islamizaciji. 

Zakaj torej vsa ta histerija na mejah? Bolj smiselno bi bilo reči, da begunci prihajajo v že destabilizirano Evropo. Dolgo preden so oni začeli prihajati k nam, so naši voditelji prišli nepovabljeni k njim in z nespametno politiko pomagali pahniti regijo v kaos, sedaj  pa s podobno nespametno politiko v kaos spravljajo lastno celino. Begunci danes prihajajo v Evropsko Unijo neenakopravnih članic, nedemokratičnih institucij in z nefunkcionalnim finančnim sistemom. Stopili so v hišo sredi zakonskega prepira, ko sta mož in žena tik pred ločitvijo. Niso oni zakrivili prepira, se pa ta razrešuje na njihovih hrbtih.

Na hrbtih beguncev se ponovno vzpostavljajo meje, povečuje nadzor nad prebivalstvom in militarizira državna represija. Kaj drugega pa preostane oblastem, ko izgubijo vso legitimnost? Begunci niso problem za nas prebivalce Evrope, ampak priložnost za učvrstitev oblasti političnih elit. “Vidite, imamo izredno stanje! Potrebujete nas in našo vojsko, da vas ščiti!” Cerar tega niti ne počne iz avtoritarnosti, ampak Slovenijo spreminja v varuhinjo evropske utrdbe iz čiste pohlevnosti in kratkovidnosti. A represija, ki jo danes dopustimo državi vršiti nad begunci, bo jutri veljala zame in zate. Meje, ki se zapirajo za begunce bodo ostale zaprte tudi za nas. To, kar se dogaja, ni propad projekta multikulturalizma, ampak propad projekta Evropske Unije.

Zavedam se, da je v medijskem kaosu, ki vlada okoli vprašanja beguncev težko najti jasno stališče, dezinformacije so pogostejše kot resnica in ljudje hitro pristanemo na drugačnih bregovih. En drugega obtožujemo fašizma in se blatimo na socialnih omrežjih. A danes, ko so begunci postali realnost in ne le internetne figure, s katerimi se igramo ideološki šah, pa mora biti pred nami drugačna debata. Ne glede na to, ali smo levičarji ali desničarji, verniki ali ateisti, ali sprejemamo muslimane ali se jih bojimo, vsi imamo pred sabo jasno odločitev. Danes se ponovno odločamo o tem, v kakšni Evropi bomo živeli. Danes lahko postanemo ljudje, ki so presegli svoje razlike in ponudili roko tistim, ki so prosili za pomoč, ali pa ljudje, ki so na njih poslali vojsko. Ali bomo živeli v odprti družbi enakih pravic za vse, ali pa v militarizirani družbi strahu in nadzora. Poti nazaj ni.

Bodimo čisto konkretni. V času izrednega stanja, ko zaradi vojn, političnih in ekonomskih kriz prihaja do večjih migracij ljudi, je sedanji nadzor meja nemogoč. Takšna politika pošilja ljudi v roke tihotapcem, povzroča deset tisoče smrti v morju in v kontejnerjih tovornjakov,  še več pa pusti za seboj uničenih in poteptanih življenj. Ta življenja imamo na svoji vesti vsi, ki vzdržujemo tak mejni režim. Ne glede na naše razlike, mislim da nihče od nas ni želel vloge rabljev na schengenski meji, ki nam jo je dodelil Miro Cerar. Nismo privolili v to, da bomo v imenu “spoštovanja pravil” bruseljske birokracije uničevali življenja nedolžnih ljudi. Naj gre on v zgodovino kot premier, ki se je izčrpanih in lačnih beguncev, žensk in otrok, lotil s solzivcem in pendreki. Jaz te vloge ne sprejemam in verjamem, da jo zavračaš tudi ti.

Od države moramo zahtevati odprte meje in varen prehod za begunce na njihov cilj. Vse drugo je barbarstvo, ki ga bomo še drago plačali.